Preizkusi znanja, v katerih nihče ne vidi smisla, bi ob drugačnem pristopu lahko koristili.
Boštjan Tacol
Nacionalna preverjanja znanja so pred kratkim dvignila veliko prahu. Na podlagi dosežkov šol, čeprav pravilnik to izrecno prepoveduje, je mariborska fakulteta Alma Mater Europaea, sestavila lestvico šol. Na vrhu so se znašle urbane osnovne šole z učenci, ki večinoma ne prihajajo iz ekonomsko ogroženih družin. Takšno rangiranje se je torej izkazalo za napako, niso pa napaka nacionalni preizkusi znanja (NPZ) čeprav se mnogi s tem ne strinjajo. Napačen je pristop do njih. Večina učiteljev ob besedi NPZ zavzdihne, češ, dodatno (neplačano) delo, ki nima smisla. Večina učencev zamahne z roko, češ, ob tolikih drugih obremenitvah se ne bomo ukvarjali še z NPZ, saj ne gre za oceno, pa tudi pri vpisu v srednjo šolo ne štejejo. Večine staršev ne zanimajo, češ, saj imamo že dovolj informacij o tem, koliko naš otrok zna. Večina ravnateljev pa meni, da nimajo smisla, saj ni bila narejena še nobena konkretna analiza, ki bi povedala, kako naj ukrepajo tam, kjer so rezultati slabi.
Vzgoja
Po mojem mnenju so dosežki NPZ najpomembnejša informacija za učitelje. Zato, ker posredovanje znanja lahko primerjajo z drugimi učitelji. Ker lahko prepoznajo tako svoje slabosti kot svoje prednosti poučevanja. In ker lahko ovrednotijo tudi svoje kriterije ocenjevanja. In morda najpomembnejše, ki velja tako za učitelje kot starše: NPZ so priložnost, da otroke vzgajajmo, da se je vredno potruditi tudi za kaj drugega, ne le za tisto, kar prinaša točke in ocene. Znanje je samo po sebi vrednota.
