"Zjutraj mož otroke odpelje v vrtec, jaz grem v službo, po njej jih zapeljem domov in hitim na fakulteto, zvečer sem z njimi pred spanjem," svoj dan, v katerem poskuša usklajevati družino, šolo in službo, opisuje 28-letna medicinska sestra in mati treh otrok Danijela Miletič Petrič.
Ob 8. marcu urad za enake možnosti opozarja, da so ženske kljub ustrezno urejenim politikam enakosti spolov v primerjavi z moškimi v slabšem položaju.
Delitev domačega dela
"Treh otrok s partnerjem nisva načrtovala, a se nisem želela odpovedati želji po izobrazbi," razlaga Miletič Petričeva, ki je prvega otroka rodila pri 22 letih.
"Vseeno sem študij končala redno, podaljšala sem le absolventski staž," pojasnjuje. Mojca Koman, 36-letna prehranska svetovalka in mati štirih otrok, pravi, da je pri usklajevanju kariere in družine ključna dobra organiziranost:
"Z možem deliva skrb za otroke. Pred pospravljanjem imamo sestanek, na katerem se z otroki dogovorimo, kdo bo kaj prevzel."
Na govorilnih več moških
Komanova dodaja, da je visoko izobraženim ženskam, ki lahko delajo od doma, usklajevanje kariere in družine lažje.
"A to ne velja za večino," pravi. Zlata Rejc, ravnateljica Osnovne šole Antona Tomaža Linharta Radovljica, opaža, da je v zadnjih desetih letih naraslo število moških, ki so dejavno udeleženi pri vzgoji otrok in redno prihajajo na govorilne ure, a jih je še vedno le tretjina.
"Mlajši pari so enakopravnejši, delo je porazdeljeno, kar ima pozitivne učinke na otroke," pravi.
Za šefe potencialne mame
"Ne le da je mladim skoraj nemogoče dobiti delo za nedoločen čas, ženskam je še težje, ker jih delodajalci vidijo kot potencialne bodoče mame," poudarja Nada Mrznik iz Anarho-feministične iniciative.
Dodaja, da je odločanje za otroke vse bolj pogojeno z ekonomskimi možnostmi. "Med ljudmi obstaja strah, ali bodo otroke sploh lahko preživljali. Rojevanje je še vedno deloma tudi pritisk, želja družbe, ki si težko predstavlja, da bi si ženska lahko želela še kaj drugega kot imeti otroke."
Mrznikova opozarja na razkorak med zakonsko zagotovljenimi pravicami in realnostjo. "Če bi imele ženske enakopravno vlogo, 8. marec ne bi bil potreben," sklene.
MINI INTERVJU
Kakšna je razlika med enakopravnostjo v zakonih in realnosti?
Ogromna. O tem govori že statistika. V vladi denimo sedi le ena ženska, ki je morda še najbolj poznana po propagandi proti družinskemu zakoniku, v katerem sploh ni zapisana pravica istospolnih do posvojitve.
Kje se danes bije boj za pravice žensk?
Realno in simbolno mesto, ki so ga včasih imeli boji za volilno pravico, je pozneje pripadlo boju za svobodno odločanje o rojstvu otroka in splav. Danes je to razprava o istospolnih partnerstvih.
Spet bi morali vsi živeti po istem modelu: oče, mati, otroci. To vtikanje in perverzni interes za intimo drugega začenja počasi presedati. In vse to v imenu pravice otroka, da ima mamo in očeta. Kakšna neumnost!
Je smiselno govoriti o ženski identiteti?
Osvobajanje pomeni, da se rešiš identitete, v katero te tlačijo. To velja tudi za spol. Skupinske identitete ustvarjajo videz, da imajo vse ženske nekaj skupnega in da jih to bistveno določa.
Osmi marec ni praznik žensk ali celo mater, ampak je feministični praznik, ki je zato še kako aktualen.
mogoče je v slovenski politiki res kakšna ženska premalo, to je pa vse. veliko jih je direktoric, menedžerk..... do razlike v plačah pa pride tudi zaradi porodniške in bolniške odsotnosi za otroke.
delo je tisto kar šteje v gospodarstvu in negospodarstvu. delo je podcenjeno, izpbrazba precenjena. znanja, idej in zavzetostti za družbeno dobro pa nihče noče videti ne plačati.
v Sloveniji se ne da spremeniti nič....