Tudi če je novica najslabša, odpoved torej ali stečaj, je še vedno bolje vedeti.
Tudi o nas se je govorilo in se govori. Govorilo se je, da bodo odpuščanja, in nekega dne so tudi bila. Koliko so bila to škodoželjna natolcevanja, je težko oceniti, saj se že od začetka izhajanja Žurnala24 pred dobrimi štirimi leti govori, da bomo začeli časopis zaračunavati. Ali pa da bomo kar zaprli. Pa smo še vedno tukaj, brezplačni.
Odraslo. Živeti v negotovosti je tako, kot da te nekaj boli, pa ne veš, kaj je. Praviloma misliš na najslabše. Menedžerji, ki delavcem prikrivajo dejansko stanje, so kot zdravniki, ki pacientu ne bi naredili preiskav in mu ne bi pojasnili ničesar. Če mislijo, da bodo delavcem s poznim obveščanjem prihranili kakšen mesec skrbi, se motijo. Slabša kot slaba novica je negotovost. Morda je tudi direktorju težko, ampak tudi sporočanje slabih novic je v opisu nalog za menedžersko plačo.
Odpuščanje je del kapitalizma, to, da podjetja nastajajo in propadajo, da dobivajo nove lastnike. Ni pa nujno del kapitalizma, da se z ljudmi dela kot s predmeti. Kaj se bo na koncu zgodilo z raznašalci Dela, ne vemo. Vem pa, da si zaslužijo jasne odgovore o svoji usodi. Morda to res ni dolžnost delodajalca ne po zakonu ne po kolektivni pogodbi, je pa njegova moralna dolžnost, ne le do zaposlenih ali pogodbenih sodelavcev, ampak tudi do vseh, ki živijo od njihove plače.
Komentar se nanaša na članek V boj za dostavo časopisov.
