Politika stoji za vsemi tremi

Vaša volilna kampanja deluje zelo ameriško. Ste se pri organizaciji zgledovali po ZDA?
Organizacijo kampanje prepuščam štabu, sam pa se ukvarjam z bolj vsebinskimi stvarmi. Ves čas dobivam vprašanja, kaj ta inovacija pomeni, saj lahko koga kampanja na videz spominja na ameriški šov. Mislim, da je to samo dobro, dodatek k slovenski kampanji, da ni tako turobna. Nismo pa imeli nobenih svetovalcev iz ZDA.

Kljub vsemu vam ratingi ne kažejo najbolje. Menite, da še lahko zmagate?
Prepričan sem, da bom uvrščen v drugi krog. Če me podprejo privrženci NSi in SDS, bo podpore več kot dovolj za uvrstitev v drugi krog. Meritve meni najbolj strmo rastejo, višek podpore pričakujem 11. novembra.

Imate še kakšnega aduta v rokavu pri prepričevanju volivcev?
Komaj čakam vsebinska soočenja in polemiko o reformah, o stanju v državi, kaj bi bilo treba narediti za Slovenijo. Tukaj imam primerjalno prednost, saj nobeden od mojih rivalov ni pokazal posebne afinitete do programskih izhodišč. Predsednik Danilo Türk je bil v glavnem proti vsem reformam, ki jih je pripravila vlada, pri Borutu Pahorju pa težko izluščim, kaj bi bil njegov program.

Kakšna bo cena volilne kampanje?
Ne vem, bo pa skromna. Situacija je takšna, da si kaj drugega ne moremo privoščiti. Mislim, da se bomo morali vsi odločiti za manjše vložke v kampanjo. Več stavim na svojo energijo, saj sem mesece in tedne hodil naokoli na vaške, občinske, mestne prireditve in izkoriščal te priložnosti, da sem bil v stiku z ljudmi.

Saša Despot

Se bojite, da bi vam Borut Pahor s svojo sredinsko umestitvijo pobral del glasov zmerne desnice?
Pahor bo pobiral povsod, tako kot jaz in Türk. Ne moremo vnaprej zakupiti volilnega prostora in reči, to je moje, sem te jaz ne pustim, čeprav je slovenska družba še vedno razcepljena. Levo ali bolj skrajno levo opredeljeni bodo volili Türka, ne glede na to, ali bo on odličen v soočenjih ali bo slab. Pri meni je nekoliko težje. Moral bom biti res zelo dober, saj imamo zelo senzibilno volilno telo, ki prej zameri kakšen spodrsljaj kot na levici, kjer se volilno telo odloča kalkulativno. Sem veliko bolj “na trgu” in se moram bolj dokazovati.

Mislite, da je Pahor iskren, ko nagovarja tradicionalno desne volilce, ali je za tem preračunljivost?
Zagotovo je dobro premislil o svojih možnostih na teh volitvah in način kampanje prilagodil cilju, svojemu uspehu. Ne bi veliko govoril o iskrenosti. Postavil si je svoj jasen cilj in uporabil bo vsa sredstva, da pride do njega.

S kakšnimi argumenti pa bi vi prepričali nekoga, ki je bolj lev volilec?
Dostikrat predpostavljamo, da bodo vsi enako politično misleči volili kandidata, ki jih politično predstavlja. Vendar so predsedniške volitve veliko bolj personificirane kot parlamentarne, zato lahko izbira temelji tudi na drugih dejavnikih – njegovi drži, antipatijah ali simpatijah in podobnem. Ne bo popolnega političnega prekrivanja, kar je lahko meni v minus ali v plus. Mislim, da je politična usmeritev prvi dejavnik odločanja, ne pa edini. Zato so vse karte odprte.

Kaj menite o pravici do splava in porokah istospolno usmerjenih?
Odgovoril bom načeloma. Naša ustava in zakonodaja ustrezno urejata ti dve stvari.

Zakaj ste vi najboljši kandidat za predsednika republike?
To je najpogostejše in hkrati tudi najtežje vprašanje, saj je težko hvaliti samega sebe. Ampak mislim, da so moja največja prednost zelo jasna programska izhodišča. Ljudem znam povedati, v kakšni situaciji je Slovenija brez demagogije, in tudi, kakšen je izhod iz te krize, ki jo ljudje živijo. Zelo konkretno lahko pokažem želeno podobo družbe in pot do nje. Ob tem je moja primerjalna prednost tudi večja povezovalnost. Jaz ne delim, čeprav tekmujem z njima in povem tudi kakšno njuno slabost – recimo to, da bi lahko povezovala, ko sta imela priložnost. Pahor kot predsednik vlade pri velikih reformah, ki so mu padle, ni želel sodelovanja opozicije, da bi se pogovarjali in usklajevali zakonodajo. Tudi Türk ni izkoristil priložnosti, saj zdaj, ko res potrebujemo politično enotnost in soglasje za reforme, ni mignil s prstom, da bi prišlo do tega, čeprav se mudi in sta negotovost ljudi ter nezaupanje v politiko vedno večja. Predsednik republike ima možnost in poslanstvo, 
da integrira.

Oba sta se izrekla za reforme. Menite, da je to torej le na deklarativni ravni neiskreno?
Ne vem, če je iskreno, vendar so to zgolj besede. Türk je eksplicitno zavrnil nekaj reform – kar se tiče sanacije bančnega sistema, zapisa zlatega fiskalnega pravila, proti je bil pri ključnem elementu reforme trga dela, enotni pogodbi. Pahor pa ne pove jasno, za kaj je in za kaj ni. Načeloma je za reforme, ko pa je imel možnost odločati o njih v parlamentu, pa je bil proti.

Stavite na povezovalnost, a ste edini kandidat, ki kandidira s podporo dveh strank, ne pa volilcev.
Vsi trije kandidati smo jasno politično prepoznani, vsi trije kandidiramo z jasno politično podporo. Türka podpirata Janković in zveza društev borcev, Pahorja podpira SD. Skrivati, da smo politični kandidati pred javnostjo, se mi zdi neverodostojno. Jasno je, da politika stoji z nami, in če ne bi, ne bi imeli nobene možnosti za izvolitev. Postajamo stabilna demokracija in ne more biti izvoljen nekdo, ki nima jasne logistične podpore. Kandidirati za tako funkcijo je velik organizacijski zalogaj. Dobro bi bilo, da bi tudi onadva kandidirala s podpisi poslancev; bilo bi elegantneje in nastalo bi najmanj družbenih stroškov.

Čeprav pravite, da je povezovalnost vaš adut, je znano, da se je vaša stranka v prejšnjem mandatu skoraj ves čas izogibala srečanjem s predsednikom države. Kako ocenjujete to ravnanje?
Moram reči, da se je tudi predsednik države izogibal srečanjem z SDS, če se je le dalo. Praktično bi moral on biti proaktiven in poskušati povezovati politične akterje, vsaj ključne predsednike strank in druge visoke funkcionarje države. Tudi zdaj, ko se iščejo izhodi iz krize in političen konsenz, je Janez Janša že dvakrat sklical politični vrh, da bi se vendarle dogovorili, pa ni nič pomagalo. Premier je dajal pobude za iskanje političnega konsenza; to bi lahko storil tudi predsednik države na višjem nivoju. Če bi bila volja, bi Slovenija morda že sprejela nekatere ključne ukrepe, predvsem odločitev o vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo, kar bi nam pocenilo sposojanje na svetovnih trgih.

Lani je bila vaša stranka ostro proti reformam, pozivali ste na referendume – glasujte trikrat proti. Nekaj bi se dalo narediti že lani.
Zagotovo. Ne nekaj, vse bi se dalo narediti že v prejšnjem mandatu, če bi se pogovarjali. Takratni premier Pahor pa niti pet minut ni porabil za to, da bi se konstruktivno pogovarjal z vodjo opozicije ali opozicijo nasploh. Potem je šel z domnevno velikimi reformami na referendum, ne da bi se uskladili, ne da bi se poiskalo politično in socialno soglasje. Same po sebi so bile reforme obsojene na poraz in propad. Škoda. Če bi bilo v prejšnjem mandatu narejenega več, nam danes ne bi bilo tako hudo. Vendar bi morale to biti resnične reforme. Pri pokojninah je bil predviden le dvig starostne meje za upokojevanje, to pa ni reforma; potreben je veliko večji poseg v pokojninski sistem.

Torej to ni bila le pot do cilja, novega prevzema oblasti?
Ne. Saj vidite, da nismo z lahkim srcem prevzeli oblasti. Šele takrat ko zmagovita stranka ni bila sposobna zagotoviti dovolj glasov v parlamentu, je predsednik Janša sprejel to kandidaturo. Vsem je bilo jasno, da bo ta mandat težek.

Tudi zdajšnjim reformam grozijo referendumi, nekatere so šle neusklajene v parlament, ker se mudi.
Danes vsi vemo, da se mudi. Morda se je mudilo tudi prej. Ampak tako hudo, kot je zdaj, ko država res lahko bankrotira, še ni bilo. Če bodo na referendumu zablokirali dve od teh reform – ena je povezana s sanacijo bančnega sistema, druga z upravljanjem državnega premoženja –, bo še več ljudi na cesti. Z reformami bomo zastali, rezultat zavlačevanja pa bo tak, kakršnega si sindikati ne bi smeli želeti.

Saša Despot

Koliko se sme po vašem mnenju predsednik države vmešavati v dnevno politiko?
Funkcija predsednika republike ni v tem, da kontrolira, nadzira, usmerja delo vlade. Po ustavi je predsednik vlade odgovoren za stanje v državi, predsednik republike pa mora predstavljati državo navzven in navznoter, povezovati, včasih usmerjati, ne pa vstopati v dnevno politiko. S tem hodi po prstih izvršni veji oblasti, ki bi morala biti v političnem sistemu še močnejša, kot je ta hip, glede na to, da ima vso odgovornost.

Kaj pa vmešavanje cerkve, izražanje mnenj pred in po volitvah?
Cerkev se po mojem mnenju ne vmešava pretirano v dnevno politiko. Katoliška cerkev pa se razlikuje od drugih religij po tem, da ima že od nekdaj svoj družbeni nauk, svojo doktrino, s katero svojim vernikom razlaga njihovo stališče do vprašanj vsakodnevnega življenja, tudi politike. Zato je zgodovinsko normalno, da Škofovska konferenca kdaj da svoje mnenje glede kakšnega vprašanja. To možnost ima tudi predsednik republike. Ta mnenja so redka, ki pa imajo, ko so izražena, večjo težo. Še vedno velja ločenost države in cerkve, vendar bi si jaz želel, da bi bil odnos med njima prijaznejši.

Ste že bili kdaj na partizanski proslavi?
Sem bil. Enkrat kot minister in enkrat kot evropski poslanec. Enkrat na Pohorju ob dnevu upora proti okupatorju, enkrat pa na Gorenjskem. Tudi kot predsednik države bi šel nanjo, če ne bi bila zlorabljena za revolucionarne namene.

Pa mislite, da bomo v Sloveniji kdaj presegli delitev na rdeče in črne, domobrance in partizane?
Bomo, ko bomo bolj poznali slovensko zgodovino in ko bomo tolerantnejši do drugače mislečih, a ta šola mora še nekaj časa trajati.

Če se ne bi prebili v drugi krog, katerega od vaših kandidatov bi podprli?
Brezpogojno nobenega.