Pa se je začelo. Če so se dan po referendumu sindikalisti še šalili, da borza v New Yorku še stoji, čeprav smo zavrnili pokojninsko reformo, se zdaj zdi, da nas bo smeh na ta račun kmalu minil. Ne še jutri, ampak če bo šlo tako naprej, kmalu. Dolg Slovenije sicer še ni katastrofalno visok, ampak se katastrofalno hitro povečuje. Enako tveganje bankrota države. Je sorazmerno majhno, a se je v zadnjem času izjemno hitro povečalo.
Morda so bonitetne hiše res monopolistična združba pijavk, kriva za krizo, kot so pred referendumom trdili sindikati. Ko so ničvredne obveznice ocenili za prvovrstne in so jih nato kupci poklicali na odgovornost, so se sprenevedali, da je to le njihovo neobvezujoče mnenje. Morda tveganje napihujejo špekulanti, da bi zaslužili s preprodajo zavarovanja.
Hočeš nočeš. Ne glede na vse pa je nesporno dejstvo, da bonitetne agencije pomembno vplivajo na to, koliko obresti država ter posledično podjetja in prebivalci plačujemo za posojila. Reči, da jih ne bomo upoštevali, je podobno, kot da nekdo NLB ne bi plačeval stroškov vodenja transakcijskega računa, ker so dali posojila Bošku Šrotu. Lahko se ne strinjaš, moraš pa upoštevati pravila igre. Dejstvo je tudi, da vsak mesec država porablja bistveno več, kot zbere, da živimo precej dlje, delamo pa le malo dlje. Hkrati si težko predstavljam, da bi ta vlada lahko komu kaj vzela, saj ji bo vsak zakon padel na referendumu. Komaj čakam, da najboljši protikrizni voditelj in najboljši finančni minister razkrijeta svoj genialni načrt.
* Začelo se je, začelo.
