"Po preprogi ni mogoče priti v nebesa"

Vsak dan ste v stiku z ljudmi. Kako je med njimi čutiti krizo? So stiske večje kot pred leti?
Stiske so vsak dan večje, negotovost je velika. Ljudje ne zaupajo institucijam, posameznik je le še številka. Podjetja ustrahujejo z odpuščanjem, ljudje pa se med seboj ne povezujejo, ampak so vse bolj odtujeni. Občutka za naravni red ni več in s tem se uničuje družina kot osnovna celica družbe. Za to je po mojem mnenju kriv kapitalistični sistem, ki je podoben živemu mrliču, priklopljenemu na aparate. Ne poveličujem komunizma, ampak ljudje so bili v prejšnjem sistemu bolj sproščeni, kriminala je bilo manj, ljudje niso bili odtujeni.

Na drugi strani je vse več tudi apatije.
Ja, duh egoizma je vse močnejši, premalo je sodelovanja, socialne razlike so vse večje. Veste, apatija prevladuje tudi v duhovščini, mi na to nismo imuni. Tudi med župnijami solidarnosti ni, vse to sem doživel na svoji koži. Strukturam nihče več ne verjame. Ministrstvo za zdravje ni več v službi zdravja, ministrstvo za pravosodje ni v službi pravice. Tudi Cerkev se bo morala močno potruditi, da bo ljudi prepričala, da vera niso le obredi. Vse to je posledica kapitalizma. Vsi gledajo le na profit, na človeka nihče več. Ko ljudje izgubijo zaupanje, je konec.

Ima zahodna civilizacija prihodnost v sedanji obliki?
Ne. Civilizacija je stara, družine so razbite, otrok ni. Poleg tega se že v naravnem redu spodbuja istospolnost. Tako ne gre.

Torej ste bili proti družinskemu zakoniku in izenačevanju pravic istospolnih parov s pravicami drugih?
Lahko jih toleriramo, ni pa takšna družina enaka tisti iz naravnega, božjega reda. To je lahko začetek konca degeneracije. Nič žalega nočem nikomur, ampak pri teh zadevah žal ne more biti svobode.

Se v časih negotovosti ljudje bolj zatekajo k Bogu ali manj?
Obisk se manjša, verniki molijo doma. Toda izkušnja z Bogom je več kot izkušnja z institucijo. Institucija ti ne more oklestiti duha in potem reči, da Bog tako dela. To se žal dogaja na vseh področjih, v službi, pravnem redu. Institucije se bojijo duha posameznika. Ljudje so vzpostavili distanco do Cerkve in vsebine, ki jo vera prenaša.

Je to zaradi škandalov, ki jo zadnje čase pretresajo, ali je to prinesel ustroj družbe?
To je vse med seboj povezano. Mediji imajo pri tem veliko vlogo. Določeno zgodbo lahko napihnejo, prikažejo samo z ene ali samo z druge strani. Je pa dejstvo, da so šle stvari čez rob. Tudi mi, duhovniki, se sprašujemo o smislu preteklega žrtvovanja – ali ima sploh še smisel vztrajati, če se znotraj cerkvenih krogov dogajajo stvari, kot so pedofilske afere. Jaz sem zaradi vsega tega besen in me je včasih prav sram. Ne nazadnje sem se zaradi duhovščine poslovil od prve ljubezni, doma, družine ... Toda s temi težavami se soočajo tudi v anglikanski, pravoslavni in evangeličanski cerkvi, med duhovniki, ki imajo družine. To je bolezen vrhov različnih institucij, ki imajo vsega preveč in ne vedo, česa bi se še spomnili.

Kakšna je potem naša prihodnost?
Upam, da ni preveč apokaliptično zaznamovana. Svet je postavljen na glavo. Saj vsak greši, ampak naj ljudje vsaj tako grešijo, da bom z veseljem dal odvezo. Veste, koliko imate primerov, ko se ljudje spovejo zaradi občevanja z živalmi, ovcami, prašiči. Sem rekel enemu: “Ali si pijan ali lažeš. Če je to res, pa kar pojdi ven.” Takemu človeku ne morem dati odveze.

Cerkev je dobila novega papeža. Mislite, da bodo z njim v Vatikan prišle tudi spremembe?
Upam, da ne bo zamenjal samo copat, da bo zamenjal tudi kaj drugega.

Kaj, mislite, je v ozadju umika papeža Ratzingerja?
Umaknil se je, ker se je moral umakniti. S tem je lahko s položajev odstranil tudi nekatere druge ljudi, ki jih sicer ni mogel. Ugotovil je, da se morajo stvari v Vatikanu spremeniti. In da bi stvari lahko spremenil, je pač moral iti. Del vatikanske kurije je zatajil. Prav žalostno je, kaj vse se je dogajalo za njegovim hrbtom. To je bila v bistvu tudi usoda Kristusa. Novi papež je z imenom Frančišek dal jasno vedeti, da so v Cerkvi potrebne spremembe, kakršne so bile v času Frančiška Asiškega, spremembe k skromnosti in ponižnosti.

Je takšno očiščenje znotraj Cerkve mogoče narediti?
Ne da je mogoče, nujno je.

Sicer?
Sicer Bog pošlje kazen. Nihče ni imun. Cerkev se mora odločiti. Ali nam bo duhovnikom dala svobodno izbiro, da se poročimo, ali pa bo morala reševati te afere, ker to je do neke mere med seboj povezano. Če ni odnosov, sledi odujitev, samoodtujitev, potem pride depresija in stiska ter ostane le še zdravljenje.

Torej nasprotujete celibatu.
Dejstvo je, da bo celibat ostal. Po eni strani je to prav, po drugi pa bi morala Cerkev celibat osmisliti.

Kako?
Z medosebnimi odnosi. Če teh ni, je duhovništvo le se služba. Škofi so, recimo, postali stečajni upravitelji in menedžerji. Pred kratkim sem prebral knjigo nekega vietnamskega kardinala, ki pravi, da ko je bil zaprt 16 let, od tega osem let v samici, je čutil bližino Boga. Ko je za nagrado prišel v Rim in dobil čast postati kardinal, pa je videl, kako težko je osmišljati vero v teh visokih krogih. Po preprogah se ne da priti v nebesa, le po trnih.

Kako pa gledate na finančne mahinacije mariborske nadškofije?
To so žalostne zgodbe. Veliko je bilo slabih namenov, se je pa to zgodilo v povezavi s politiko. Pri nas kapital ni vezan na zdravo ekonomijo, ampak na politične interese – zato se je to zgodilo. Pa to ne velja samo za mariborsko nadškofijo. Nikomur od goljufov se ni nič zgodilo. Revež bo za preživetje ukradel kilogram moke v trgovini in bo šel sedet, za pokradene milijone evrov pa nihče ne odgovarja.

Ampak tudi Cerkev v tem primeru ni ravno zgled. Nihče od glavnih akterjev ni odgovarjal.
Saj še bo. To je kardinal Rode že dal vedeti. Rekel je, da so kazni napisane in da se bo sodba odvila. Ampak, veste, pri Bogu ne gre nič v pozabo. To, kar se je dogajalo, ne spada v poslanstvo Cerkve. Ta obstaja zato, da ljudi zbližuje. Zaradi takšnih in podobnih zgodb bo treba oblikovati novo obliko samozavesti. Ne da bodo ljudje slepo poslušni, ampak da bodo z dostojanstvom rekli, da imajo pravico do preživetja. Kapital pa naj se tistim, ki so ga pokradli, odvzame. Če ga ne bo država na lep način, ga bodo oni na grd. Neka oblika revolucije se mora zgoditi. Ljudje bodo imeli krščanskega usmiljenja in prizanašanja kmalu čez glavo.

Kaj je glavno sporočilo župnikov ob veliki noči?
Smrtna obsodba po krivici, križanje in zmaga dobrega nad zlim. To je zgodba, ki jo ima vsak človek v življenju, skozi lastno kalvarijo, lastno odtujenost in upanje, da dobro zmaga. Gre za izkustvo ljubezni, sočutja in popolne zapuščenosti. To pot je prehodil Kristus in v ta nesmisel, temo obupa in smrti duha oziroma notranje odtujitve, ki jo prinaša zahodna civilizacija, je prej ali slej vržen vsak. Velika noč nosi sporočilo o posledicah greha. Boga ubijejo. Kdo pa ubije Boga v človeku? Tisti, ki mu ubije duha. Tega pa ubije tisti, ki z nepoštenimi interesi in močjo kapitala nadomesti svobodo posameznika.

Bral sem, da ste poročili veliko znanih osebnosti in da se veliko družite s športniki. Drži?
Ja, za športnike še molim, ker se tam ustvarjajo presežki. Tu se ne da lagati kot drugje, treba je garati. Garanje prej ali slej pride do izraza. Jaz jim lahko samo čestitam, da nas tako zastopajo. Ena Tina Maze naredi za Slovenijo več, kot so vsi politiki skupaj naredili v 20 letih. Tudi zdaj so mi pred Planico rekli, ali bom kaj zmolil, pa sem jih vprašal: “Koliko kolajn pa hočete?” (smeh)

Kako ste sploh pristali v tej župniji? Drži, da so vas sem premestili?
Medtem ko sem bil na zdravniškem pregledu, je neki “dobrohoten” župnik vse moje stvari pripeljal sem, v Ljubno na Gorenjskem, češ da je moja fara v Žirovnici zanemarjena in da me je treba premestiti. Tudi v Cerkvi je te nevoščljivosti veliko. Ampak takrat sem sklenil, da bom leto, dve potrpel.

Moram priznati, da sem mislil, da je med duhovniki več razumevanja in sodelovanja.
Saj to vsak misli. Tudi jaz sem mislil, ko sem šel za duhovnika, kako je vse lepo in pravljično. So pa tudi težave, za katere si ne bi mislil, da so možne. Poglejte samo, koliko je primerov pedofilije ...

Je takšnih primerov veliko tudi med slovenskimi duhovniki?
Veliko jih ni, so pa. Če je eden, je eden preveč. To je tisto, kar mojemu delu vzame smisel. Tega je po svetu veliko več. Pred kratkim so časopisi pisali o gejevskih savnah v središču Vatikana. Priznam, da sam še nisem bil v takšni vojni z duhovščino in samim sabo. Imam izkušnjo z Bogom, ampak kam naj z njo grem ob vsem tem?

Vam je kaj žal, da ste se odločili za ta poklic? Bi se takrat odločili drugače, če bi vedeli, da se to dogaja?
Gotovo se ne bi odločil enako, če bi te stvari vedel. Zadnjič sem videl, kako je sneg poškodoval avtodome v Adrii v Novem mestu, in sem si rekel, da bom poskušal enega dobiti, da si v njem naredim kapelo in cerkev ter bom šel s potujočo cerkvijo po svetu. Važno je sporočilo, ki ga duhovniki prenašamo. V Afriki ima vsak duhovnik župnijo, ki je velika za vso Slovenijo, pri nas pa nas je preveč in hodimo drug po drugem. Imam boreliozo, zato ne morem na Madagaskar. Ampak če bo šlo tako naprej, pojdem vseeno. Ali pa naj imajo cerkvene strukture toliko poguma, da mi rečejo, naj se umaknem.