"Izkušnja, ki me je zaznamovala za vse življenje," se izpoved mlajše ženske, (njeno ime hranimo v uredništvu), ki je doživela posilstvo v vezi z moškim, ki ga je ljubila. K izpovedi jo je vzpodbudila odločitev koprskega sodišča, ki nasilnega spolnega odnosa, ki se je začel med spanjem, ni spoznalo za posilstvo. S svojo zgodbo bi rada odprla oči ženskam, ki živijo z nasilnimi partnerji in preprečila, da bi prenašale nasilje, doživljale strah in bolečino. Pismo objavljamo v celoti.
"Bila sem v zvezi z moškim, ki je bil na začetku zelo razumevajoč in pozoren. Vanj sem se zaljubila do ušes.
Po mesecu najinega odnosa sem začela opažati spremembe v njegovem vedenju. Postal je ljubosumen in nekoliko posesiven. Čeprav mi je občutek pravil, da nekaj ni prav, sem nadaljevala zvezo, saj se ga tako zelo ljubila.
Njegovo ljubosumje se je stopnjevalo iz dneva v dan, začel je nadzirati, kje sem, s kom in kaj počnem, v vsakem trenutku dneva. Začela sem se počutiti nekoliko utesnjeno in sem mu to tudi omenila. Razumel je in prenehal s tem vedenjem, vendar le za kratek čas. Po treh dneh se je spet začel obnašati nenavadno, tokrat so njegove besede postale »strožje« in začela sem se ga bati.
Kmalu se je začelo tudi z hudimi grožnjami kot: "Če me zapustiš, če boš odšla k drugemu, ti bom škodoval. Odvlekel te bom v gozd, te slekel do golega, ti pobril glavo in te obesil na drevo. Gledal bom kako visiš." Nisem razumela kaj počnem narobe, kaj sem naredila, da se je tako spremenil, saj ga vendar ljubim in vse naredim zanj. Upala sem, da ga bo »minilo« in da me bo spet ljubil tako kot na začetku.
Po štirih mesecih zveze sva tisti dan v aprilu preživela lepo. Bil je sončen dan in rekla sem si: "Končno me spet ljubi, mogoče sem le pretiravala in me je ves čas ljubil na nek svoj način. Jaz sem kriva za vse od sedaj naprej bo vse v redu."
Zvečer mi je dal ključe od stanovanja, da sem odšla k njemu prespati. On je peljal domov prijatelja domov in ga ni bilo nazaj okrog dve uri tako, da sem že bila v skrbeh kod hodi. Poklicala sem ga na mobitel in rekel je, da pride kmalu. Zaspala sem na kavču…prišel je. Zbudila sem se in mu odklenila vhodna vrata. Ko je prišel v stanovanje je kričal in bil jezen, govoril je, da bo vse pobil in da ga njegova družba uničuje. Poskušala sem ga umiriti in potolažiti. Opazila sem, da je pijan in agresiven.
Ukazal mi je, da mu moram pokazati vsa sporočila, ki jih imam v telefonu. Sporočila sem mu pokazala, saj nisem resnično ničesar skrivala pred njim. Rada sem ga imela kljub temu, da sem se ga včasih bala. Rekel je naj grem spat v sobo.
Odšla sem v strahu in si mislila, saj se bo umiril. Prišel je za menoj in me porinil na posteljo ter začel seksati. Tako zelo sem se bala. Močno me je vlekel za lase proti njemu in mi rekel, da me bo pljunil v obraz. Prosila sem ga naj tega ne stori. Seksal je dokler ni končal. Nisem se mogla braniti, moje telo je bilo paralizirano od strahu, moja duša in srce sta bila ranjena. Pomislila sem, da me bo vsak čas ubil, da bo vsak čas uresničil svoje grožnje. On pa je samo rekel, da še nikoli ni tako užival.
Ni me ubil fizično, ubil je mojo dušo. Zakaj? Še danes se sprašujem zakaj je to storil? Saj sem ga vendarle ljubila. Po tem dogodku sem še dva meseca vztrajala v najinem odnosu, saj so grožnje postale vsakodnevne, bala sem se za življenje, za družino, strah in strah.
Nato sem zbežala… v krizni center. Nisem ga takoj prijavila in nisem razumela zakaj mi »vsi« govorijo, da je nevaren in da me je posilil. POSILIL? Bil je pijan in je to naredil, sem si mislila, saj ni želel tega narediti, saj me je imel rad. Iskala sem opravičila zanj, branila sem ga pred »njimi« bila sem zmedena in ranjena. Po enem tednu sem ga prijavila po posvetu z strokovnimi osebami. Prišla je kriminalistka, bila je hladna in nekoliko nepotrpežljiva, saj sem s težavo govorila. Bilo me je strah, sram, ogromno žalosti je bilo v meni. Ogromno vprašanj in nobenega odgovora.
Na sodišču sem pričala v njegovi prisotnosti. Sedel je dva metra stran od mene in njegov pogled je bil usmerjen navzdol. Tresla sem se, bala sem se, bilo me je sram govoriti o »tem«. Ko ga je sodnica vprašala na koncu obravnave, če ima kakšno vprašanje zame, je samo odkimal z glavo in rekel ne. Jaz pa imam toliko vprašanj zanj, na katere nikoli ne bom dobila odgovora. V teh skoraj štirih letih smo imeli samo eno obravnavo. Zavedam se, da sem za njih samo številka, samo še ena več. Ena od mnogih, ki so doživele in preživele mojo zgodbo. Podaljšujejo moje trpljenje, moje podoživljanje vsega hudega, rada bi zaživela in pozabila, kolikor se pozabiti da.
Verjetno nikoli ne preboliš le navadiš se na bolečino…
