Po nesreči paraplegik: Voziček je le ena od težav, sicer najbolj opazna, a ne največja

Septembra 2020 se je Velenjčan Jernej Kac v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana zbudil v novo življenje. 44-letni športni navdušenec, ki je vstajal ob pol peti uri zjutraj, da bi pred službo odtekel še nekaj kilometrov, in katerega velika strast so potovanja v odročne kraje, je z motorjem Ducati 999 doživel hudo prometno nesrečo, po kateri je postal paraplegik. Kako se je privadil na svoje nove življenje in kje sedaj vidi svoje poslanstvo, je delil z Žurnalom24.

Začela se je motoristična sezona. Kako danes gledate nanjo?
Nič drugače kot prej. Razlika je le ta, da se ne bom mogel peljati z motorjem.

Koliko časa ste vozili motor?
Skoraj dvajset let. Nisem bil sicer tisti "ta pravi" motorist. To je bil le eden od mojih hobijev. Z veseljem sem se vozil, ni se pa moje življenje vrtelo okoli motorjev, zato zame to, da se ne morem več voziti, ne predstavlja neke katastrofe.

Na cesti ste doživeli hudo nesrečo, ki je vaše življenje postavila na glavo. Kaj se je zgodilo?
Nesreča se je zgodila konec septembra 2020. Nisem vozil prehitro, saj sem nekoga čakal, ki je vozil za mano. Padec se je zgodil pri nizki hitrosti, je bil pa tako nesrečen, da me je prelomilo na pol, ko sem priletel v obcestni jarek. Prišlo je do poškodb hrbtenice, ki se je prelomila nekje na sredini prsnega koša, zlomil sem si tudi gleženj in golen. Kaj točno se je zgodilo, pa se ne spomnim. 

Spominjam se, da ste se po nesreči zahvalili mimoidočim …
Pogovarjal sem se z motoristom, ki se je pripeljal mimo in pomagal. Povedal mi je, da so se vozniki začeli takoj ustavljati in mi pomagali.

Kaj je prva stvar, ki se je spominjate po nesreči?
Spomnim se, da sem se tri dni po nesreči zbudil na travmatološkem oddelku kliničnega centra v Ljubljani. V bolnišnici sem ostal štiri mesece, nato pa sem bil še štiri mesece na rehabilitaciji.

Na kaj ste pomislili, ko ste prvič slišali, kakšno hudo poškodbo ste utrpeli?
Takrat sem bil na tako močnih zdravilih, da je zavedanje tega, kaj se je z mano zgodilo, zelo počasi prihajalo do mene. Ni bilo tistega šoka, ko bi se zavedel, da ne bom več mogel hoditi, ampak sem se počasi privajal na novo realnost.

Kako pa ste se sprijaznili z dejstvom, da boste potrebovali invalidski voziček?
Ta situacija mi predstavlja izziv. Izzivi so bili že prej nekaj, kar me je držalo pokonci – tako službeno kot tudi zasebno - tako sem tudi to dejstvo sprejel brez večje "drame". Miselna naravnanost, da na vse to gledam kot na izziv, na novo prepreko v življenju, mi je zelo pomagala. 

Se pa verjetno kdaj pa kdaj pojavi tudi jeza …
Zagotovo, predvsem na začetku. Pojavi se frustracija, ko se spopadaš z novimi preprekami, ki jih prej nisi poznal, na primer, kako se zjutraj obleči. Kot bi se na novo rodil, se moraš nekaterih stvari spet naučiti. Danes definitivno iz mojih ust prileti kakšna kletvica več, res pa je tudi, da so včasih na udaru tudi moji najbližji, čeprav si ne želiš, da bi kdor koli trpel. 

Veliko ljudi se ne zaveda, kaj vse takšna poškodba prinese s seboj. Pravite, da v tem primeru voziček ni niti najhujše zlo?
Ker od prsi navzdol nič ne čutim, nimam nadzora nad nobenim delom spodnjega dela telesa. Največjo težavo tako predstavljajo najbolj osnovne biološke potrebe, na primer uriniranje. Telo je treba na novo spoznati in se privaditi njegovemu ritmu. Na koncu je voziček res le ena od težav, sicer najbolj opazna, a ne največja.

Ste se v tem letu in pol že privadili na te spremembe? 
To je konstanten boj. Navadiš se le na to, da gre za proces, s katerim se moraš ves čas soočati. To postane del tvojega življenja.

Kaj najbolj pogrešate? 
Težko bi rekel, da nekaj zares močno pogrešam. Našel sem nove načine, kako se z določenimi zadevami soočiti in kaj početi. Tako kot nekaterih stvari že prej nisem mogel delati, pač nekaterih tudi sedaj ne morem, lahko pa počnem en kup drugih stvari. Dovolj je novih izzivov. 

Pravijo, da prijatelja spoznaš v nesreči. Kako se je vaša okolica odzvala na nesrečo in njene posledice?
Ta stavek se je v veliki meri izkazal za resničnega. Družina mi je zelo veliko pomagala, pa tudi nekaj posameznikov, ki so mi v prvih mesecih stali ob strani in mi pomagali, da sem si zapolnil mesece ležanja v bolnišnici in v rehabilitacijskem centru. Prijatelji so mojo usodo sprejeli kot nekaj, na kar se je treba navaditi. Večina pogovorov je bila tako povsem normalnih in nisem imel občutka, da bi name gledali drugače. Bolj kot z drugimi se moraš soočiti z lastnim pogledom na situacijo, s svojo miselnostjo. 

Kako pomemben pa je pogovor z ljudmi, ki delijo vašo usodo?
Zelo. Pomoč ljudi, ki se z invalidnostjo soočajo že dalj časa, je neprecenljiva. Za vzgled mi je bil sostanovalec iz Soče, pri katerem sem videl, da prehod iz postelje na voziček pomeni velik korak proti samostojnosti. Imam še dva prijatelja, ki mi z nasveti prav tako veliko pomagata.

Kaj je bil najboljši nasvet?
Da si moram vzeti čas zase in se naučiti poslušati svoje telo. Tega včasih nisem znal tako dobro.

Kako bi ocenili pomoč države in zdravstva pri tranziciji?
Sreča v nesreči je, da se mi je to zgodilo v razvitem delu sveta. Verjetno obstajajo države, kjer bi bila podpora boljša kot pri nas, obstajajo pa tudi države, kjer bi bila veliko slabša. Imel sem občutek, da sta bila oskrba in rehabilitacija na visokem strokovnem nivoju. Pohvalil bi vsem, ki so mi stali ob strani. 

Na družbenem omrežju ste zapisali, da v taki situaciji "za večen boj med dobrimi in slabimi dnevi". Katerih je danes več? 
Zagotovo dobrih, ker začneš drugače gledati na svet, na čas, na ljudi, na stvari okoli sebe. Bolj znaš ceniti povprečne trenutke, v katerih sedaj vidim neko posebno lepoto.

Kaj vas je nesreča še naučila?
Predvsem to, da sem se sposoben soočiti z vsem, kar mi življenje vrže naproti. Seveda so pomembni tudi ljudje okoli tebe, a še bolj kot to, je pomemben tvoj pristop k težavam, ki se v prvem trenutku zdijo nepremostljive.

Že prej ste se veliko ukvarjali s športom. Tega tudi sedaj niste opustili. Kaj vam pomeni fizična aktivnost?
Že od nekdaj sem težko pri miru, in to se ni spremenilo. Začel sem z vodeno telovadbo s pomočjo osebnega trenerja v fitnesu, sedaj pa začenjam odkrivati nove športe. Letos se bom lotil plavanja in potapljanja, rad bi se preizkusil tudi v maratonu oziroma pol maratonu v športnem vozičku. 

Poleg telesnih sprememb je nesreča s sabo prinesla tudi številne druge izzive, ki predstavljajo tudi denarni strošek. Ste vse morali kriti iz svojega žepa?
Država je sofinancirala prilagoditev vozila, v mojem primeru je šlo za vgradnjo ročke, ki je zamenjala stopalki za pospešek in zavoro. Moral sem se tudi preseliti, ker bi bilo moje prejšnje stanovanje težko prilagoditi novim potrebam. Pohištvo sem nato sam zasnoval tako, da sem lahko maksimalno samostojen.

Kako pa je nesreča vplivala na vašo kariero?
Imamo družinsko podjetje, ki se ukvarja z arhitekturo in projektiranjem. Še vedno lahko opravljam določene stvari, ki sem jih že prej opravljal, sem si pa našel tudi nove izzive, predvsem na področju prilagajanja grajenega okolja gibalno oviranim osebam. Veliko stvari bi lahko bolje zasnovali in prilagodili osebam na vozičku, pa tudi mamicam z otroškimi vozički in kolesarjem, dostavljavcem. Naša družba postaja vse starejša, veliko imamo starostnikom in te spremembe bi pomagale tudi njim.

Kako invalidom prijazna je Slovenija? 
Opazil sem, da je še veliko možnosti za napredek. Z malimi prilagoditvami bi lahko nekatere stvari močno izboljšali. Zakonodaja je tukaj, določene stvari bi se že morale upoštevati, pri prenosu v realnost pa zaostajamo. Angažiral se bom in s svojim znanjem pomagal rešiti nekatere stvari. V svoji občini bom tako sodeloval pri prilagajanju grajenega okolja in pomagal identificirati tiste točke, ki so za uporabnike vozičkov še posebej problematične.

Kako vključenega pa se počutite v družbo?
Nimam težav, je pa to odvisno od vsakega posameznika, kako bo nesreča vplivala nanj. Tudi moja okolica nima težav, ampak je spremembe sprejela kot nek izziv. Definitivno se ne počutim izključenega, pri tem mi pomaga tudi sodobna tehnologija. Stigmatizacije v družbi nisem opazil, sem pa zaznal, da ljudje, ki nimajo izkušenj z vozički, težko prepoznajo potrebe invalidov. Velik del stavb in stanovanj ni prilagojen invalidom in smo zaradi tega prikrajšani. Govorim o manjših etažnih blokih, v katere ne moreš vgraditi dvigala. Glede zaposlovanja imam srečo, saj delam v družinskem podjetju in lahko, kot sem že prej omenil, svoje delo še vedno opravljam, sem pa spoznal veliko ljudi, ki te sreče nimajo. Na tem področju in tudi na psihološkem ter pri podpori pri tranziciji v normalno življenje je še veliko možnosti za izboljšave. Za veliko stvari je dobro poskrbljeno, lahko pa bi se še bolj posvetili iskanju opcij, kjer bi lahko bili invalidi s svojim znanjem bolj produktivni. To velja tudi za druge skupine ljudi. 

Omenili ste psihološko pomoč. Vam je bila ponujena?
Da, v okviru rehabilitacije je bila na voljo. Menim pa, da bi nekateri pri soočanju s svojim novim življenjem potrebovali še več oziroma psihiatrično obravnavo. 

Pri soočanju s psihološkimi težavami je pomembno tudi preživljanje prostega časa. Kako dobro je poskrbljeno za to področje?
Na tem področju so Zveza paraplegikov in območna društva paraplegikov zelo aktivni. Vedno več je možnosti. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako se vključi v te dejavnosti. Treba se je zavedati, da določenih stvari ne moreš več početi, še vedno pa obstaja ogromno stvari, ki jih lahko. Odpirajo se ti druge možnosti.

Radi ste potovali. Imate že kakšne potovalne načrte?
Tudi to bo nov izziv. Držati se bom moral urbanih središč, odkrivati bom začel več muzejev, galerij. Ne bo več preganjanja po divjini. Čeprav vem, da bo drugače, želja po potovanjih ni nič manjša. 

Česa si želite za prihodnost?
Biti čim bolj produktiven s svojim znanjem in tako pomagati sebi in drugim.