Ob dvajsetletnici: hvala, a ne hvala

Po blokadi odločanja, ki je letela iz ust ustoličenih politikov prejšnji teden, smo se znašli v vakuumu. Levi in desni so zagrabili vsak svoj štrik in začeli voz z registrsko oznako SLO vleči vsak v svojo smer, po svojem načrtu in k svojemu cilju. Nazadnje se zdi, kot da je vsem malo mar za potnike, ki sedimo na tem vozu. Po malem delu se še s pokojninsko reformo obračunava po domače. Koalicijski so se postavili na okope in jo zagovarjajo na žive in mrtve, brez trezne argumentacije. Glavni v opoziciji pa je po dveh tednih, ko je še govoril, da je sploh ne potrebujemo, ta teden obrnil ploščo in ugotovil, da je tako rekoč premila. In ubogim Slovenčkom nam ni več nič jasno.


Nismo ubogi in ne ubogamo. Letos nas čaka dvajsetletnica in vedno več nas bo takih, ki se smo se rodili po delitvi na rdeče in bele in komaj dobro zlezli iz plenic, ko so se prvič dvignile slovenske zastave. Realnost pa je še vedno kot iz črnobele televizije. Isti obrazi, iste geste, ista gesla. Na koncu pa so vsi – isti. Očitno je v vakuumu res čas za malo prepiha. Naveličani starih obrazov bi bili več kot veseli novih. Pa ne tako, da jih bodo stari obrazi ob svojih nalimali na volilne plakate, nato pa jih poskrili v zadnje vrste poslanskih klopi. Želimo si, da bi jim dali možnost, da bi se naučili odločanja in priložnost, da bi kaj spremenili. Očitno sta med mladimi in med novimi obrazi energija in sposobnost za spremembe. Težava je torej le v tem, da se ne želijo iti politike. Morda pa morajo samo pozabiti na star, slab zgled in postaviti novega.