Nekoč je pekla piškote, danes je poslanka

Kaj za vas pomeni, da ste prva koroška Slovenka, ki je postala avstrijska poslanka?
Kaj pa vem, nisem o tem tako razmišljala. Ko se podaš na neko pot, poskušaš priti od enega cilja do drugega. Teh dimenzij se pravzaprav nisem niti zavedala. Sem koroška Slovenka in kot taka tudi prepoznana, bila sem tudi politično dejavna v narodni skupnosti. Lahko bi rekli, da sem izvoljena v parlament kot predstavnica narodne skupnosti in tudi kot ženska.

Dejali ste, da se z nemško govorečimi Korošci skorajda ne pogovarjate in da se na Koroškem družite med sabo samo Slovenci. Sliši se precej nenavadno za sodobnost.
Aja? Ne, ne. Morate vedeti, da je bil še do nedavnega, ko sem bila generalna tajnica narodnega sveta, (koroških Slovencev, op. a.), to – kot mu jaz rečem – temni čas Koroške. Deželni glavar (Jörg Haider, op. a.) in bratje Scheuch so imeli neverjetno moč. Vzdušje v deželi je bilo zelo agresivno. To je šlo tako daleč ... Zavedati se je treba, da politika marsičesa ne more spremeniti na dobro čez noč, lahko pa veliko pokvari. To se je dogajalo na Koroškem, koroški Slovenci pa smo to plačali. Ljudje so se začeli čudno vesti, saj so imeli nekakšno belo karto, da so se kar spravili nate. Dogajalo se je, da – ko te je nekdo vprašal, od kod si – si se moral kot koroški Slovenec pred nekom, ki ga sploh nisi poznal, zagovarjati zaradi dvojezičnih tabel. To je bilo izjemno nevljudno. Zdaj se je vsaj na videz malo umirilo.

Se je to dogajalo tudi v – recimo temu – intelektualnih krogih?
Morate tudi vedeti, da gre za edino zvezno deželo v Avstriji, ki se spopada s odseljevanjem in upadom števila prebivalstva. Edini ljudje, ki se priseljujejo na Koroško, so moški nemški upokojenci. Ne gre za ne vem kakšno intelektualno vzdušje v deželi. Mislim, da se v Sloveniji niste niti zavedali, kaj se je dogajalo tam čez Karavanke.

Kritični ste tudi do pripadnikov manjšine, saj pravite, da so zadovoljni že, če jih ne tepejo. Kako je videti Koroška po Haiderju?
Obdobje neposredno po Haiderju je bilo zelo kruto, šele z novo vlado se je malo umirilo. Ravno včeraj smo se o tem pogovarjali in eden od komentarjev je bil, da se je zgodila totalna stagnacija. Vsi so veseli, da se je tista najhujša stvar končala, zdaj pa so čisto brez vsake moči, energije. Haider je bil en človek, a okoli njega je bila vsa skupina in ti ljudje so še vedno tukaj. Spremembe se bodo zgodile bolj postopoma.

Pred tremi leti vas je zaradi vaših izjav kazensko ovadila skrajna desničarska organizacija Heimatdienst. Menda ste to težko doživljali.
To je skupina ljudi, ki je zelo agresivna in samozavestna. Takrat pa je bila še bolj. Dejala sem, da je neumestno prisiliti manjšino, da se pogaja s Heimatdienstom, katerega cilj je bil od nekdaj uničenje narodne skupnosti. Obtožili so me, da jim očitam genocid, dejansko pa je šlo za politično izjavo.
Zahtevali so tudi odškodnino 50 tisoč evrov. Rekla sem jim, kar tožite. Okrožno sodišče na Dunaju je potem zavrglo ovadbo z utemeljitvijo, da je moj strah upravičen, saj se je narodna skupnost od leta 1920 zreducirala s 30 odstotkov na od tri do štiri odstotke, kar pomeni, da je asimilacijski pritisk zelo močan. Prav tako je menilo, da so bralci Der Standarda, v katerem je bila objavljena moja izjava, na dovolj visoki intelektualni ravni in so lahko razumeli, da s svojimi besedami nisem mislila na genocid. Potem je organizacija umaknila tudi odškodninsko tožbo, kar je bil precedens.

Je to pozitivno vplivalo na samozavest manjšine?
Ne, sploh ne. Takrat tega tudi jaz nisem razumela, a manjšina je bila pod močnim pritiskom. Tudi Slovenija jo je priganjala v kompromise, da bi ta večna debata okoli dvojezičnih napisov končno šla z mize. Manjšina si še vedno ni opomogla, gre za počasen proces.

Koroški Slovenci veljate za zelo zavedne ter povezane s tradicijo in kulturo. Katere običaje še ohranjate?
To drži, a jaz sem za to vprašanje napačen človek. Imam svojo družino in prijatelje, s katerimi se pogovarjam v slovenščini, a ne pojem v nobenih zborih in se tega zelo tradicionalnega življenja ne udeležujem dejavno. To tudi ne ustreza mojemu življenjskemu slogu.

To pomeni, da v omari nimate narodne noše?
Ne in je tudi nikoli ne bi oblekla! (smeh) Obleke so politična izjava, jaz pa sem feministka – kaj bom zdaj v noši okoli hodila?

Kako pa gledate na Slovence v matični domovini? Trenutno nismo preveč zadovoljni sami s seboj glede na krizo, propadajoče gospodarstvo in vse negativne zgodbe, povezane s tem.
Dolgo sem živela v Ljubljani in sem vedno melanholična, ko pridem sem. Tukaj sem živela, ko je bil gospodarski razcvet, a krize pridejo in gredo. Tako je življenje. Iz te krize se bo Slovenija izvlekla. Sama sem pred časom zavestno ustanovila podjetje v Sloveniji in ne v Avstriji, saj je okolje prijaznejše in manj je birokracije. Ljudje so delavni in sposobni, in to je tista baza, ki bo Slovenijo spet potegnila v pozitiven trend.

Pri nas pa se ravno najbolj kritizira neustrezen odnos do podjetništva in zbirokratiziranost sistema!
Večji težavi sta morda davčni sistem in nevzdržen pokojninski sistem, a podobno je v Avstriji. Nujna je pokojninska reforma, in to dramatična, za kar se v naši stranki tudi zavzemamo.

V Ljubljani ste se kot podjetnica ukvarjali s peko oziroma prodajo domačih piškotov, sicer pa ste doktorica prava z izkušnjami v evropskih ustanovah. V kakšnem spominu imate to obdobje?
To je bilo zelo lepo obdobje. Kdaj se kar nasmejim, čisto drugačno življenje! Bilo je intenzivno in bili so tudi težki trenutki. Je pa še vedno eden izmed mojih lepših projektov (smeh). Kriza je tudi mene ustavila.

V politiko ste se podali kot vodja kampanje Rudija Vouka za parlamentarne volitve pred petimi leti, zdaj ste sama parlamentarka. Do kam segajo vaše politične ambicije?
Moja naloga je bila, da Liberalni forum po 14 letih spet pripeljem v parlament. Za evropsko državo je bilo nenavadno, da ni liberalne stranke v parlamentu. To je cilj, ki sem ga dosegla. Kako bo šlo naprej in kaj lahko še dosežemo, bomo videli. Sem pa tudi pripadnica narodne skupnosti in imam seveda odgovornost za njen razvoj, za kar se bom tudi zavzemala.

Kako si boste to prizadevali?
Jasno se zavzemam za javnopravno skupno zastopstvo, ki je zakonsko zagotovljeno. To je za narodno skupnost edina rešitev. Mi smo organizirani kot v 19. stoletju, po društvih. Tako Slovenija kot Avstrija lahko igrata svojo igro z manjšino in od nas zahtevajo: najprej se zedinite, potem pa bodo oni odločali, kako in kaj. Ko pa pride malo denarja, se še okoli tega skregamo, kar je človeško. A tako ne gre, to se mora spremeniti. Avstrija si je na Južnem Tirolskem izbojevala avtonomijo. Za nas je kaj takega že prepozno, saj smo preveč zreducirani, pred 30 leti pa bi bilo to mogoče. Danes je treba to gledati tako, da se ohranijo jezik, kultura in možnost za ljudi, da živijo v svojem kraju kot Slovenke in Slovenci. Jaz nisem slovensko govoreča Korošica, ampak koroška Slovenka.

Omenili pa ste, da na Dunaju to, da ste koroška Slovenka, nima posebnega pomena.
Ja, ni ključnega pomena, čeprav to vsak ve. So me pa nedavno intervjuvali v tej povezavi kot poslanko z migracijskim ozadjem. Bilo je prav smešno. V vsaki stranki imajo koga, ki je ... Neka gospa ima recimo turško, kurdsko, arabsko ali ne vem kakšno ozadje. Pri nas so mene vprašali. Tehnično gledano sem migrirala iz Koroške na Dunaj in sem Avstrijka z migracijskim ozadjem. A to je bolj za šalo. Res pa je, da kar ne vedo, kam bi te dali.

Po vaših besedah so ljudje siti politikov. Se imate za političarko novega kova?
Upam. To je nekaj, kar si jaz predstavljam, vprašanje pa je, kako me bodo ljudje dojemali. Skepsa do politično dejavnih ljudi je ogromna, tako v Avstriji kot najbrž tukaj. Ljudje so politični, samo nočejo več teh standardnih odgovorov. Verjetno kot novinarka tudi vi doživljate, da dobite nekoga, ki je natreniran s tem nevrolingvističnim programiranjem. Imamo monologe in ni dialoga oziroma politične debate. Sem za to, da imamo politični diskurz. Mene zanima pogovor s socialdemokratom o pogledih na svet in tem, v katero smer usmeriti družbo. To manjka.

Imate kakšnega vzornika med politiki?
Da, recimo Helmut Schmidt, zahodnonemški kancler. Tudi Margaret Thatcher. Gre za izjemne zgodovinske osebnosti.

Nad tem, da ste ob izvolitvi v avstrijski parlament dobili čestitke od predsednice vlade Alenke Bratušek, ste bili presenečeni, češ da vas v Sloveniji ne marajo. Zakaj tako menite?
Slovenija je bila vedno velikodušna do mene. Ko sem imela svoje podjetje, so mi tukajšnji mediji dali veliko podporo. Ko pa sem bila generalna sekretarka narodnega sveta, je bila situacija malo drugačna. Potem nekaj zahtevaš od države in si v drugačnem položaju, lahko si moteč. Politiki me seveda zato ne marajo, kar je normalno.

Imate pri tem v mislih Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu?
Ja, ravno ta urad nam koroškim Slovencem prav nič ne pomaga. Če bi se zavzemali za to, da bi po zakonodaji dobili skupno zastopstvo, bi bilo nekaj drugega. Ne pa da imamo neki urad, ki nam pove, kam naj vlagamo denar. To je paternalistični pristop, ki ni sodoben. Sem liberalka, vem, kaj je dobro zame. Potrebujem samo okvir, potem se že sama znajdem.

S kom pa sicer prijateljujete v Sloveniji?
Oh, veliko jih je. Eden izmed njih je recimo Ivo Vajgl.

Je za političarko in poslovno žensko zelo pomembno, da je ves čas urejena?
To je posebno pri ženskah zelo pomembno. Vsi te pogledajo, od torbice do čevljev. Opazi se, kakšno pričesko ima Angela Merkel, nikoli pa, kakšno ima recimo François Hollande.

Je težko uspeti v moškem svetu?
Zelo se je treba boriti. Najhujše pa so seksistične pripombe. Morda sem na prvi pogled res videti blondinka z dolgimi nogami, a če mi kdo da kakšno tako opazko, to stori samo enkrat.

Kaj naredite?
(Namršči se.) Se zelo razjezim.