Kaj je ponovna uporaba?
Gre za ponovno uporabo nečesa, kar je še uporabno in pogosto konča med odpadki. Po prednostnem redu ravnanja z odpadki je ponovna uporaba (s tujko re-use) pred recikliranjem, a je pomembnejša, ker ne gre za dematerializacijo – odpadkov se ne razgradi tako kot pri reciklaži plastike, kovin in stekla – ampak se izdelki preprosto obdelajo, obnovijo. Tako dobijo novo življenje, so videti olepšani in so povsem uporabni. Kar 15 odstotkov zavrženih izdelkov je takšnih, da z njih dobesedno zgolj obrišemo prah, pa so spet uporabni.
Gre za razmeroma nov koncept ravnanja z odpadki, drži?
Idejo sem dobila leta 1998, ker sem delala v centru za ravnanje z odpadki, kamor so ljudje vozili izdelke, ki so bili popolnoma uporabni. Takrat sem razmišljala, zakaj ne bi naredila podjetja, ki bi take odpadke prevzelo, kajti pri nas so sicer končali na odlagališču. Šla sem v tujino in idejo, ki izhaja predvsem iz potrebe in logičnega razmišljanja, ne pa samo iz zakonodaje, leta 2009 prinesla v Rogaško Slatino. Novih delovnih mest namreč ne moremo ustvarjati s tem, da zgolj kupujemo ali prodajamo.
Pravite, da ob vašem začetku podlage za to v zakonodaji ni bilo.
Leta 2009 še ne. Od lani pa obstaja uredba o preprečevanju nastajanja odpadkov, ki je nastala na podlagi evropske direktive: najprej je treba preprečiti nastanek odpadka, sledijo pa ponovna uporaba, recikliranje, termična izraba in čisto na koncu odlaganje. Mi smo na drugem mestu in tako lahko ogromno surovin vrnemo v izdelke.
Kako uspešna je Slovenija pri ravnanju z odpadki?
V Sloveniji sicer ločeno zberemo 35 odstotkov vseh odpadkov, kar ni slabo, toda zaradi deficita termične izrabe se ti odpadki ne reciklirajo, ampak nekateri končajo tudi na odlagališču. To so na primer jogurtovi lončki, razne miniaturne vrečke pecilnega praška in škatlice namazov, ki imajo takšno strukturo, da jih ne moremo snovno predelati. V tujini to, kar ločeno zberejo, termično obdelajo in dodajo kompostiranje, zato le od pet do osem odstotkov odpadkov konča na odlagališčih, v Sloveniji pa se na njih še vedno znajde 58 odstotkov odpadkov.
Termična izraba, torej sežig?
To ni več pravi izraz, ker se odpadki ne vsujejo direktno in zažgejo, ampak se iz njih izdela energent, nekakšni briketi. Naša podjetja ga izdelujejo, ampak ga vozijo v tujino, za tuje naročnike, saj doma nimamo objektov, ki bi jih lahko izkoristili.
Bi lahko rekli, da so odpadki v Sloveniji neizkoriščeni in da še obstaja manevrski prostor?
Seveda, a ni pravega zanimanja. To je resen problem gospodarstva. Izvažamo energijo in plačamo za to. To je tako, kot da kupite kurilno olje in da za to še plačate. Naša podjetja, recimo cementarne, bi lahko uporabljala te energente in imela cenejšo elektriko. Nerazumljivo je, da dejansko ni tako – verjetno so zraven tudi kakšni interesi.
Če se vrneva k centru ponovne uporabe – lahko opišete, kaj konkretno naredite z "odpadki", kje jih sploh dobite in kdo so vaši kupci?
Če povem na primeru tekstila: ljudje ga lahko pripeljejo sami, lahko ga oddajo v zbirnem centru, če ga imajo več, lahko uredimo tudi prevoz in ga odpeljemo. Tiste kose, ki so res kakovostni in lepo ohranjeni, damo neposredno na police in prodajo se po simbolični ceni. Preostale izdelke, ki so morda malo poškodovani ali pa niso modni, preoblikujemo, torej ustvarimo nove. En primer so recimo izdelki za domove za upokojence ali pa v rehabilitacijske namene. Dobimo izdelke, ki imajo vzorce izpred 20 ali 30 let, ki jih danes ni več mogoče dobiti, ti vzorci pa dokazano delujejo terapevtsko na ciljno skupino, kar je nekaj čudovitega. Tretji del tekstila pa gre tudi v reciklažo. Podobno je pri pohištvu. Najpogosteje imamo opravka s sedežnimi garniturami, stoli, fotelji in mizami, z majhnimi obnovami pa naredimo izdelek všečen ljudem.
Na primer?
Imamo recimo majhno leseno mizo. V stanovanju je nekomu nanjo padla luč, zato ima udrtino. Mizar to izreže, obdela, poškodbo poslikamo v obliki lipovega lista in miza dobi nekakšen vgrajen krožniček za bonbone. Taka miza je prodana takoj, ker je drugačna. Imamo tudi zelo kakovostne stole, zadnjič smo jih prinesli celo iz državnega zbora. Z našim tekstilom oblečemo dele, ki so poškodovani – pri tem uporabljamo krpanko, kar pomeni, da sešijemo več kosov različnega blaga –, in takšni izdelki so prekrasni. Načeloma ne kupujemo novih materialov, razen kakšnega sukanca. Naše surovine so pravzaprav ta hip v vseh trgovskih centrih – bolj polnijo trgovske centre, več dela nas čaka.
Zaposlujete težje zaposljive. Kdo so in kakšno izobrazbo potrebujejo?
Delamo z zunanjimi oblikovalci in diplomanti umetnostne zgodovine, ker morajo poznati stare materiale, na primer porcelan, iz katerega je treba narediti zgodbo. Zaposlujemo tudi šivilje, in ker imamo popravljalnico, potrebujemo tudi nekoga s praktičnimi znanji, na primer mizarje in podobne poklice. Pri nas se znajde ves obrtni profil, od mlajših do starejših.
Kdo pa so vaše stranke in kako izdelke sploh tržite?
Sprva smo mislili, da bodo pri nas kupovali tisti, ki nimajo veliko denarja, ker so izdelki po simboličnih cenah. Ampak pri nas kupuje višji sloj – predvsem zato, ker zelo ceni izdelke, ki so drugačni, saj je to evropski oziroma celo svetovni trend. Slovenija takšne ponudbe nima. To so izobraženi ljudje, ki se bolj spoznajo na to. K nam pride veliko kupcev iz Ljubljane. V veliko veselje mi je, ko pride družina – otroci si izberejo opremo za svoje sobe, preračunajo, koliko so privarčevali, nato pa gredo na izlet za tisti denar. To je res primer dobre prakse, ne pa da bi za tisto opremo morali najeti še zadnji kredit. Takšnih je veliko. Za šole, vrtce in javne ustanove delamo tudi po naročilu, sicer pa ljudje prihajajo sami, tudi po naključju. Poudariti pa moram, da se tisti, ki pridejo prvič, potem vračajo. Zelo me veseli, da tisti, ki so nekoč hodili v Avstrijo, zdaj pridejo k nam. Samo mesto Gradec ima namreč sedem takšnih centrov.
Vam je kakšen odpadek, ki ste ga spravili v ponovno uporabo, posebno ostal v spominu?
Neko podjetje je naročilo 450 puloverjev, kupili pa so ameriške številke, ki so bile ogromne. Hoteli so jih odpeljati na drag sežig, imeli so namreč logotipe, ker je šlo za uniformo. Vmes so izvedeli za nas, ki smo te logotipe nato izrezali, jih prešili in puloverje podarili športnim ekipam. Z nečim, kar nekomu predstavlja breme, drugemu pa strošek, rešiš težavo. Zanimive so bile tudi nedelujoče zamrzovalne skrinje, za katere smo sprva mislili, da ne bodo uporabne, nato pa smo ugotovili, da jih potrebujejo čebelarji.
Najbrž naletite tudi na koga, ki raje kupi nov izdelek v poceni trgovini?
Seveda. Rečejo, da se za pet evrov ne izplača obnavljati – dodaš pet evrov pa imaš novo mizo. Vsi ti izdelki nimajo eksternih stroškov okolja, delovne sile in, razvoja. Mi lahko vse to zelo poceni kupimo, ampak se s tem odpovemo svojim delovnim mestom. Ne nazadnje ne potrebujemo niti šolajočih ljudi, ki bi kaj razvijali, ker bomo vse kupili. Če se nič ne izplača izdelovati pri nas, moramo biti pripravljeni na to, da se bo brezposelnost še povečevala. Mi vzpostavljamo tudi nov poklic – promotorja ponovne uporabe, v katerega se bodo prek nacionalnih poklicnih kvalifikacij lahko vključili ljudje. Razvijamo torej obrtne poklice, ki lahko vrnejo delo. Danes namreč služb ni več, delo pa je.
