Rigonce 39. Tu se svet, kot ga poznamo, konča in za tipično slovensko vaško hišo s pretirano urejeno okolico, se začne prizor iz neke oddaljene realnosti. Smeti, razdejanje, oklepniki, policija, vojska, vonj po goreči plastiki. „A imate kakšen vpliv na one zgoraj,“ je Stanko Vučanjk spraševal reševalca pred svojo hišo. „Kurijo z vsem, kar jim pride pod roke, tako da moramo zapirati hišo.
Če jih skrbi njihovo zdravje, ne vem, zakaj jih ne naše.“ Iz prtljažnika je vzel vrečko rogljičkov in jih pričel deliti vsakomur, ki je prišel mimo. Pred njegovim dvoriščem je namreč pot do travnika, ki je prva postaja za begunce, ko pridejo iz Hrvaške. Običajno z vlakom. „Nihče nas ne vpraša, kako mi preživljamo vse skupaj. Novinarji iščejo le najboljše kadre, kako bi prikazali trpljenje beguncev. Cerar se je obrnil pri kapelici. Sem naj pride in si tole ogleda, ne pa da hodi gledat begunske centre, ki jih pred njegovim prihodom spraznijo in očistijo,“ je nadaljevala njegova hči.
„Saj nam ne verjamejo“
Rigonce so preplavljene s smetmi. Najhuje je seveda na travniku, ki je od zadnje hiše Vučanjkovih oddaljen slabih sto metrov. „To je res nezdravo. Hrana, iztrebki... Domačini so sami počistili vse skupaj, ampak tri skupine beguncev in vse je po starem,“ razlaga eden od policistov, ki varujejo travnik. Zakaj vasi ne počisti brežiška komunala? „Ne vem. Pripeljejo le vreče, da sami vse počistimo in potem jih odpeljejo,“ dodaja Vučanjk. „Manjka nam rokavic, vreč, vsega.“ Domačini so sicer zelo potrpežljivi.
„Kaj nam pa drugega preostane,“ pravi njegova hči, ki je za ograjo urejala cvetlične gredice, pred ograjo pa je ležala vsa mogoča navlaka. „Morala sem vzeti izredni dopust, ker en dan ta teden sploh nisem mogla v službo. Ko razlagam sorodnikom v Ljubljani, kako je pri nas... saj mi ne verjamejo. To je treba videti,“ razlaga.
Odvržejo vse mogoče
Skupine beguncev so zelo različne. „Eni so res neverjetno organizirani. Postavili so se v vrste, vzeli vreče za smeti in vse pospravili, drugi pa odvržejo smeti, kamor se jim zazdi,“ pravi policist. Poti, ki med polji vodi do Dobove, ni mogoče zgrešiti. Z obeh strani je označena s smetmi. Nekateri za seboj pustijo celotne potovalke, ker jih ne morejo več nositi. Otroci jim padajo iz rok, pomoč potrebujejo tudi starejši, omagani, vedno več jih je prehlajenih, z visoko temperaturo, tako da je vsa prtljaga odveč.
Danes so to poljsko pot nasuli z gramozom in ga utrdili, da bodo po njej lahko vozila tudi reševalna in druga spremljevalna vozila. „Vsaj nekaj koristi od vsega skupaj,“ je zamomljal krajan Loč na drugem koncu poti, ko je mimo njega peljal valjar, ki je popravljal cesto.
Zanimivo je to da bi ti tudi pristal med njimi, če bi bil tvoj vzornik še živ.
aktivisti so že tako naveličani življenja, da delajo pistarije tam kjer ni treba
Domačini so me razočarali, naj počistijo razni aktivisti in navdušenci Islama !!!!