Vprašajmo, kaj je najbolje za državo

Če vprašamo ženske, še posebno dekleta moje generacije, vsaka bolj navdušeno pokaže osebne dokumente mlajšemu kot starejšemu policistu na mejnem prehodu, ali pa ko je zasačena pri prehitri vožnji. A šalo na stran, v dani situaciji je treba izbrati tisto, kar je najvarneje za državo, in ne (samo) tisto, kar dame raje vidijo v uniformah. V trenutnih kriznih razmerah pa za naše vladarje seveda ni pomembno samo to, da bo nekdo na najboljši možen način varoval državljane, temveč tudi to, da bo varoval čim ceneje.


Mešano. Zaposleni v policiji so si večinoma enotni v tem, da je za državo in ubranitev njenih ključnih interesov še vedno najboljša kombinacija mladostne energije in “stare” modrosti ter izkušenj. In da je za vsako dobro izpeljano preiskavo bistvena takšna kombinacija. Mlad preiskovalec, poln zanosa in idej, ob sebi potrebuje izkušenega preiskovalca, ki opozarja na pasti, ki so lahko spregledane ob na primer ogledu kraja določenega kaznivega dejanja. Kaj pa je za državo ceneje? Zagotovo mlad, lahko sicer čisto obetaven preiskovalec, ki na začetku kariere zasluži precej manj kot njegov starejši “partner” v preiskovanju zločinov. In tu, pri plači, se oba policista zavrtita v začaranem krogu. Mlajši policist verjetno že nekaj let gara za enako, nizko plačo. Napredovati pa ne more, dokler se starejši policist ne upokoji. Čeprav že nekaj let izpolnjuje pogoje za pokojnino, mu verjetno službo podaljšujejo, ker je po možnosti edini strokovnjak v tem, kar dela. Šel pa bo lahko šele, ko si mlajši kolega nabere izkušnje.