Durs mi je nekoč v priporočeni pošiljki poslal položnico za nekaj centov z neskončno obrazložitvijo in pravnimi nauki. Na prvo žogo: jasno je, red mora biti. Vsak mora dati kralju, kar je kraljevega. Tudi če gre za nekaj centov dohodnine, od katerih bo imela več banka, ki bo pobrala provizijo, in seveda pošta, ki je položnico dostavila. Takšnih primerov, ko sta na izgubi Durs in davčni zavezanec, pač verjetno ni veliko.
Na drugo žogo: ali pač! Tak neživljenjski birokratski aparat je naša matrica. Država je draga prav zaradi takšnih drobnih nelogičnosti. Ukinila je zemljiškoknjižne vložke, tako da morajo sodišča (denimo ob dedovanju) za vsako parcelno številko znotraj (nekdanjega) vložka poslati ločeno odločbo.
Zpiz, ki za poštne storitve zapravi največ, od danes ne bo več pošiljal obvestil o prejetih pokojninah. Kaj je počel do zdaj? Zakaj, hudiča, upokojenci potrebujejo obvestila – da preverijo, ali jim je morda Zpiz dal stimulacijo? Pokojnina se vendar ne spreminja, dokler je država ne uskladi z rastjo stroškov ali plač, sicer so pa tako ali tako vsi zadnjega v mesecu na banki in lahko preverijo, ali je k pokojnini slučajno padla kakšna nadura.
Popusti. Najhuje pri vsem tem pa je, da ne Zpiz ne denimo slovenska sodišča, ki so lani za poštnino zapravila slabih 12 milijonov evrov, pri državni pošti ne dobijo popusta. Če sta ga lahko brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres ... Če Pošta daje odpustke političnim strankam ... Država je pač nelogična in – popravljam prej zapisano – zato draga, a žal le za nekatere.
