Slovenci smo eni navadni kočijaži

Anže Petkovšek

In medtem ko je "raja" med jutranjo konico potrpežljivo vozila v počasnem prometu, so oni, izbranci, vozili po odstavnem pasu, vijugali in se vrivali čez celotno polovico avtoceste na prehitevalnega, pa spet na odstavnega … Vse za par sekund razlike. Malce naprej je po očitno že dlje časa trajajočem fevdu in boju za prevlado nad devetimi kvadratnimi metri črnega asfalta eden skozi okno kazal sredinca drugemu, sledil je "preizkus zavor," da je morala na polno zavirati cela kolona. Plastika in pločevina začuda ostali celi, še daljših kolon ni bilo. Tokrat je imela srečo, ker ni počilo, je v službo pripeljala le z minimalnim čakanjem v zastojih.

Zanimivo, kako smo ljudje tolerantni do takšnega obnašanja na cestah. In kako znamo raje zlivati svoj gnev na bojda prepočasne Darsovce, ki vsakodnevno odstranjujejo posledice verižnih trčenj, tudi takšnih, ki zaradi napačnih odločitev pri razvoju različnih tipov in vrst prometa v zadnjih desetletjih povzročajo prometni kolaps v 30 kilometrov oddaljeni Ljubljani. Ali pa pljuvajo na tovornjakarje, ki naj bi sodili izključno na železnice, čeprav bi po tej logiki trajalo več dni, da bi sami v trgovini lahko kupili šteko mleka, ki jim jo v tistem hipu prevaža tovornjakar. Ali pa ko v policijski kontroli vedno vidijo samo nesramnega inkasanta, ki se je tja postavil le iz enega in edinega razloga - da ubogim voznikom jemlje težko prigarani denar. A za verižno trčenje, vožnjo prek omejitev ali kakšen drug scenarij  je tako kot za psovke potreben človek. Izbranec. Ki ne razume, da bo zaradi povečane varnostne razdalje in znižanja hitrosti v resnici - kako nasprotujoče - hitreje na cilju. Če odloži še telefon, pa še bistveno mirnejši.

Minule dni je prišel na dan osnutek sprememb zakonodaje na področju prometa. In v njej nič  oziroma le malo glede boja s preveliko hitrostjo, varnostno razdaljo, vožnjo v napačno smer, ustavljanjem v predorih med malce močnejšim dežkom in ostalim folklornim obnašanjem v prometu, pa čeprav zaradi teh elementov nevarne vožnje slovenska družba v obliki BDP-ja izgublja na milijone evrov, državljani pa v najboljšem primeru samo na tisoče minut svojega življenja. Predlagatelji so skromni osnutek izboljšav vrgli v javnost po gasilsko - "dejmo zdaj hitro nekaj malega spremeniti, da pokažemo, kako je naša vlada učinkovita." Ob tem pa zamolčijo, koliko dobrih predlogov strokovnjakov in dokazano dobrih praks za varovanje življenj puščajo ležati v predalu že leta dolgo. Številne tudi iz politične preračunljivosti. Ker da bi bili nepopularni.

Zanimivo, kako smo ljudje tolerantni do takšnega obnašanja funkcionarjev, uradnikov in politikov. Tistih, ki so plačani za to, da za družbo iščejo rešitve, ne pa jih blokirajo ali celo ustvarjajo nove probleme. Da znajo redno preverjati, kaj novega se je zgodilo okoli njih na področju urejanja, pametnega upravljanja in nadzora prometa. Ki so plačani tudi zato, da se med seboj dogovarjajo. Policija in Dars recimo o skupnem nadzoru prometa, ne v ljubosumnem varovanju svojih pooblastil. Ali pa Dars in ministrstvo za infrastrukturo. In tisto za pravosodje. Ker javno le slabo poznana zgodba pravi, da so začeli iskati rešitev za kaznovanje izmuzljivih Supermanov, Waynov Gretzkijev in Jaka Racmanov šele takrat, ko je postal problem izbrancev, ki na nekakovostni sliki zastarelega radarja "niso vozili avta", že splošno znan v javnosti in se je teh izgovorov začela posluževati tudi raja.

Ljubljana Avto Ljubljana je bila dva dni Silicijeva dolina sveta

Pred slabim mesecem se je v Ljubljani zgodila zanimiva konferenca, ki je šla žal mimo poročanja velike večine slovenskih medijev. V naši mali prestolnici se je zbralo več deset tehnoloških gurujev sveta, nekateri med njimi so bili pred desetletjem dejavno vključeni v revolucijo, ki ji danes pravimo pametni telefoni. Na podlagi izkušenj in hitrega razvoja tehnologij jih večina strokovnjakov meni, da je podobna revolucija v avtomobilizmu neizogibna in vprašanje let, ne desetletij.

Prazne marnje? Kaj pa vem, besede so izrekali ljudje, ki niso novinci, temveč so že leta člani najbolj prodornih podjetij v Silicijevi dolini. Katerih izdelke in rešitve danes uporabljamo vsi. Tudi komisarka Violeta Bulc je bila vmes s samokritično lekcijo na primeru brezpilotnih letalnikov (dronov), ki so zaplankanim uradnikom dokazali, da napredka tehnologije pač ne moremo ignorirati, še manj blokirati, lahko pa ga reguliramo, ga tako naredimo varnega in ga s tem izkoristimo v prid in nadaljnji razvoj družbe.

Konferenca je bila sicer namenjena razvoju avtonomnih vozil. Torej takšnih, ko vozniku večino časa ali kar ves čas ne bo več treba držati volana, temveč bo čas potovanja izkoristil za kaj koristnejšega. Pa še precej varneje bo potoval, saj se bodo avtonomna vozila na avtocesti precej manj, če sploh zaletavala, se ne bodo nesramno vrivala in bodo spoštovala predpise. Prav gotovo pa se bodo vozila v sebi lastnem kodnem jeziku tudi prijazno sporazumevala, ne pa kazala sredincev. Zato, da bodo ljudska bitja v njih v resnici hitreje na cilju.

Ampak, le kako bodo potem današnji vozniki čez 20 ali 30 let dokazovali drugim svojo superiornost? Izlivali na neznance svoje frustracije in slabo samopodobo? In kakšna gora papirjev čaka uradnike šele pri regulaciji tega področja, če že danes ne morejo poskrbeti niti za regulacijo naprav za zaznavo vožnje skozi rdečo luč? Ker tehnika je že dolgo nared in v številnih državah povsem samoumevna. Se spomnite odmevnega primera smrti mlade kolesarke in nato dolge sodne sage, ali je voznik z visoko hitrostjo res zapeljal čez rdečo luč ali ne? 

Anže Petkovšek

Pričenja se mi svitati, zakaj je v resnici toliko ljudi proti avtonomni vožnji. Proti radarjem, ki učinkovito umirjajo promet in preprečujejo človeške tragedije, proti senzorjem, ki zaznajo neupravičeno vožnjo po odstavnem pasu ali ustavljanje v predoru. Proti napredku. Proti varnosti. Ker še vedno živijo v času kočijažev. Bolje, da zamolčim pripadajoči pridevnik.

Oni dan sem dobil kazen zaradi prehitre vožnje. Radar me je. Dobil sem lekcijo. Seveda ne v Sloveniji ...