Delavci sicer lahko prijavijo svoje šefe, a imajo od tega le zadoščenje, da imajo prav.
Nik Rovan
Dejstvo je, da inšpektorji za delo v skoraj vsakem podjetju, ki ga obiščejo, najdejo kršitve. Neuradno je jasno, da so le redki izmed teh pregledov naključni, ampak se inšpektorji tja napotijo zaradi medijskega poročanja ali prijav delavcev. V Sloveniji se je izoblikovala praksa, da brezzobi inšpektorski tiger delodajalcem sicer lahko naloži kazni, ki jih ti plačajo ali pa tudi ne. Hkrati pa nimajo nobenega mehanizma, s katerim bi delodajalce prisilili, da dejansko poravnajo dolgove do delavcev. Tem tako preostanejo že pregovorno dolge bitke po sodiščih, za katere marsikdo nima ne časa, ne denarja, ne energije. Tako imajo delavci vsaj v prvi točki od prijav kršitev bore malo. Razen zadoščenja, da imajo prav, seveda. Če inšpektorji že zdaj ob kadrovskem pomanjkanju odkrijejo toliko kršitev, lahko domnevamo, da gre le za vrh ledene gore. Del razlogov lahko gotovo pripišemo krizi. Vprašanje pa je, če niso nekateri delodajalci v tem odkrili tudi preprost izgovor za nižanje stroškov.
Nezadostno. Je pa zanimivo, da država razmišlja predvsem v smeri povečanja števila inšpektorjev in pristojnosti, ki preganjajo delo na črno. Spopad s sivo ekonomijo je pač eden izmed glavnih mehanizmov krpanja proračuna. Pri delu na črno gre vsekakor za eno od največjih izkoriščanj delavcev, ki so brez vseh pravic. A dokler se ne bo sprejelo učinkovitih mehanizmov, ki bodo zagotovili spoštovanje delavskih pravic tudi pri plačilu in pogodbah, bo to le plavanje v sivih vodah iz enega (pol)suženjskega delovnega razmerja v drugega.
