Neracionalno
Slovenci smo tudi prav bolestno navezani na svoje nepremičnine. Nedavno je na TV neka upokojenka, ki živi v svoji hladni hiši in se finančno komaj prebija iz meseca v mesec, razlagala, da je ne bo zapustila drugače kot “z nogami naprej”. Za hišo je z zdaj že pokojnim možem garala vse konce tednov in dopuste, še pri hrani sta varčevala, da sta jo dokončala; gospa še zdaj skrbno hrani vse odrezke o odplačilu kreditov izpred desetletij.
“Dobro bi bilo, če bi Slovenci lažje sprejeli razmišljanje, da prodajo (ali oddajo, op. p.) svojo nepremičnino in se preselijo v dom ter si tako zagotovijo sredstva za plačevanje oskrbe. Tako odpadejo stroški vzdrževanja nepremičnine, ni več bremen, kot so kuhanje, pospravljanje, pranje perila ... Poleg tega si najdejo družbo in postanejo dejavnejši, če jim le zdravje to dopušča,” ocenjuje Tjaša Pečnik Mlakar, direktorica enega od zasebnih domov.
Na spletnih forumih mrgoli vprašanj sorodnikov starostnikov, ki bi odšli v dom, a nimajo dovolj visoke pokojnine za plačilo oskrbe. Vsesplošna skrb je, kdo bo doplačeval in iz katerega vira, in ne, kje je oskrba najboljša. To je naša bedna realnost.
