Trenutki sreče, ki so me prevzemali ob čiščenju, so zakopani globoko v otroška leta, ko sem se z
metlo in smetišnico namesto sesalnika plazila pod kuhinjskimi klopmi. Navdušenje je v puberteti
začelo plahneti obratnosorazmerno z mojo rastjo in se prevesilo v nujno zlo, iz katerega me je v
študentskih letih iztrgala
Šahiza. Bili sva čudovit par, ki pa ni preživel razmerja na daljavo, saj je z
Ljubljano odšla tudi ona. Se je pa zato v Kranj z niti ne tako slabim avtom pripeljala njena hčerka
Fatima in ostala – ne, tudi ona ne do konca – dve leti. Z gospodinjskimi
pomočnicami je pač tako, da ob vedno bolj zaposlenih in vedno manj gospodinjskih ženskah in moških
nisi ti tisti, ki odloča o štirih ključnih vprašanjih "koliko, za koliko, kdaj in kje", temveč
moraš sprejeti, kar(koli) ti je ponujeno, pa še potem se na Č-dan grizeš v ustnice in nervozno
čakaš, ali boš prej zaslišal zvonec na vratih ali zvonjenje telefona, po katerem ti bo sporočila,
da te zapušča.
Čistilna terapija. Fatima ni bila samo čistilka, ampak lahko brez pretiravanja
rečem, da je po svoje opravljala tudi delo družinskega terapevta. Poleg umazanije je namreč
preventivno posesala cel kup prepirov, ki se z leti kot prah pojavijo pri življenju v dvoje, tako
da zdaj kot negospodinjski par na srečo ne izgubljava časa z debatami o tem, kdo bo po službi
prijel za krpo in kdo za sesalnik, ampak samo še o tem, kdo bo izpraznil pomivalni in kdo pralni
stroj. Nekateri čistilke ne bi spustili v hišo, ker naj bi se poleg čiščenja ukvarjala tudi z
brskanjem. Zaradi mene lahko prebrska vse predale v hiši, samo da jih bo na koncu tudi očistila.
11
ogledov
Čudoviti svet čistilk
Gospodinjske pomočnice poleg umazanije odganjajo tudi umazane prepire.