Zgodbe naših bralcev o njihovih izkušnjah z nakupom rabljenega avtomobila so grozljive, škoda v evrih pa težko predstavljiva. Če pustimo ob strani posameznike, ki so za to, da bi svoj avtomobil prodali za nekaj sto evrov več, pripravljeni zatajiti tudi svojo mater, pa so toliko bolj v nebo vpijoče razmere, ki vladajo na trgu uradnih preprodajalcev. Nazivi "kot nov", "malo vožen", "nikoli karamboliran", "redno servisiran" in "od prvega lastnika" so v besednjaku trgovcev že zdavnaj izkoreninili pošten odnos do kupca, ki poskuša v današnjih težkih razmerah privarčevati kakšen evro in namesto novega kupuje rabljen avtomobil v dobri veri, da mu bo služil vrsto let.
Prava nacionalna športa pa sta zavajanje s ponarejenimi servisnimi knjižicami in vrtenjem kilometrov. In medtem ko znajo države, po katerih se tako radi zgledujemo, prevarante že na začetku udariti po prstih in jih stlačiti celo v ječo, se pristojne ustanove pri nas zganejo šele, ko so dokazi o goljufiji neizpodbitni. Kupec pa je še vedno prepuščen samemu sebi, da v dolgotrajnih postopkih iztoži vsaj del pravice.
Resnicoljubnost. Rabljeni avti niso nujno slabi. Ampak preden se boste podali v nakup naslednjega, se namažite z vsemi žavbami in imejte v žepu zakon o potrošnikih. Sam sem doslej kupil dva rabljena avtomobila, oba z razmeroma veliko prevoženimi kilometri na števcu. Ampak to je bilo najmanj, kar me je pri njiju zanimalo, veliko bolj sem cenil resnicoljubnost prodajalca. Tudi zato se še danes vozita.
