Ko je prvi zapustil sobo, sem stopil do njega, vljudno, glasno pozdravil, a se je brez besed obrnil v drugo stran in odvihral po hodniku. Ko so se vrata brez kljuke drugič odprla, sem ponovil postopek. Ta me še pogledala ni. V glavi mi je že zavrelo, vendar sem iz rokava potegnil asa in z eno roko pridržal vrata. Bil sem le še korak od cilja, a gospa tam notri je ravno dvignila telefon. Šlo je za zasebni klic. Ošvrknil sem njene kolegice, ki so v kotu pile kavo in stal kot bebec med vrati. Ko sem jih želel že spustiti, je vendarle končala klic in sem vstopil. Slike še niso bile narejene ...
Ves besen pokličem naslednje jutro. Nihče ne dvigne telefona niti, ko poskušam petič. Usedem se v avto in ponovim postopek prejšnjega dne. Slike tokrat dobim. Ker so morale biti še isti dan v Ljubljani, bila pa je sobota in hitra pošta ne dela (?!), sem na železniški postaji prosil vlakovodjo, da paket dostavi na končno postajo, tam pa ga bo nekdo dvignil in dostavil v UKC. Pustimo ob strani, da smo davkoplačevalci že pred leti plačali sistem za pošiljanje rentgenskih slik stoletju, v katerem živimo, primerno, a ta še ne deluje. Z vlakom!!!
Ampak bistvo je nekje drugje. Zaposleni v zdravstvu bi naredili največjo reformo zdravstva, če bi spremenili odnos do pacientov oziroma vseh, ki plačujemo zdravstveno zavarovanje. Da bi recimo vprašali ljudi, ki čakajo, zakaj čakajo, ne da bežijo pred njimi. Da bi sami spoznali, da je bolje ukiniti nekaj bolnišnic in centralizirati kakovost, ne pa da se reže vsepovprek na račun kakovosti in njihove volje do tega, da bi komu pogledali v oči. Da bi se kdaj opravičili za svoje napake in se predvsem začeli obnašati kot ljudje. Potem bi brez besed sprejel dejstvo, da je zdravstvo v informacijskem smislu ostalo v prejšnjem stoletju in da je kdaj pa kdaj pač treba počakati na vlak.
