A še vedno, če pogledamo cene nepremičnin v Ljubljani, na Obali in Bledu, kmečka logika ne zdrži. Vsaka luknja je vredna več, kot lahko človek s povprečno plačo privarčuje v svojem življenju. Zakaj? Prvič, ker je pri nas imeti lastnino še vedno prepoceni. Drugič, javna infrastruktura je katastrofalna. In tretjič, nekaj je hudo narobe s prostorskim načrtovanjem v tej državi. Nerazumljivo je, če pogledamo trende v svetu, da so nepremičnine, oddaljene 20 minut vožnje iz Ljubljane, vredne polovico manj, tiste, oddaljene 40 minut (primerljive, seveda), pa dosegajo le še tretjino cene dvojčic v prestolnici. To je preprosto razložljivo, če se človek usede na vlak naših železnic ali kakšen primestni avtobus. In vsi lastniki nepremičnin v Ljubljani, ki so jih pred 20 leti odkupovali po isti ceni kot vsi drugi, se hudičevo dobro zavedajo, kaj je alternativa.
In Alenka Bratušek bo tako kot prej Janša ali Pahor tekala od občine do občine in poslušala o njihovih načrtih, ki niso niti lokalno niti regijsko, kaj šele državno usklajeni. Vsak po svoje, skratka, delujejo lokalno politično in interesno všečno, vse to pa naj bi se po nekem čudežu samo od sebe zlilo v neki velik načrt. In se je. V katastrofo. V vrtičkarstvo brez strategije. Sredi mest imamo tovarne in bolnišnice, na njihovih obrobjih meščani trosijo gnojnico, vlak do Maribora vozi dve uri in pol, na avtobusih turistom zaračunavajo kavcijo. Evropske milijone bomo porabili za obnovo železniškega odseka med Pragerskim in Hodošem, ker je to v interesu Evrope. Kaj pa je v našem interesu? Da bo politika presegla parcialne interese in državo na vseh ravneh povezala v neko smiselno celoto, kjer bodo vsi, ne glede na prebivališče, vsaj približno enakovredni? Ali pa da bodo vsi, ki prodajajo luknje za ceno gradov ali meglo na splošno, izkoriščali politično (povezovalno) nemoč?
