S Fani Nolimal, ki je med letoma 2011 in 2013 vodila nacionalni projekt Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja, poleg tega pa desetletje in pol opravljala nalogo vodje oddelka za osnovno šolstvo na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije (ZRSŠ), smo se pogovarjali o rezultatih in izzivih na področju bralne pismenosti slovenske mladine.
Se s trditvijo, da bralna pismenost slovenske mladine ni na zadovoljivi ravni strinjate, ali so to po vašem mnenju zgolj laična opažanja?
Na to trditev ne morem enoznačno odgovoriti, kajti pojem mladina vključuje osebe, stare okvirno od 15 do 24 let, ali še kakšno leto več, med katerimi se dosežki v pismenosti pomembno razlikujejo. Namreč v Sloveniji se 15-letniki v dosežkih bralne pismenosti po zadnjih dveh mednarodnih raziskavah PISA iz let 2015 in 2018 umeščajo nad povprečje držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), kar je dobro. Mladostniki od 16. do 24. leta starosti pa se po zadnji raziskavi PIAAC iz leta 2016, ki meri bralno pismenost oz. besedilne spretnosti odraslih, uvrščajo pod povprečje sodelujočih držav.
Se stanje na tem področju z leti spreminja?
Se spreminja, vendar ne vedno in povsod v smeri, kakor bi si želeli. V mednarodni raziskavi PIRLS, ki meri bralno pismenost četrtošolcev, torej v starosti od 9 oz.10 let, je trend dosežkov za Slovenijo konstantno pozitiven in nad povprečjem sodelujočih držav že vse od prve raziskave leta 2001. Medtem ko dosežki 15-letnikov v posameznih ciklusih raziskav PISA precej nihajo, npr. leta 2006 so bili nad povprečjem držav OECD, leta 2009 in 2012 pod povprečjem, v zadnjih dveh ciklusih leta 2015 in 2018 pa zopet nad povprečjem, vendar se je število točk v zadnji raziskavi nekoliko znižalo. Dosežki pismenosti mladostnikov od 16. do 24. leta starosti pa od prve raziskave IALS leta 1998 do zadnje PIAAC leta 2016 sicer kažejo določen napredek, vendar v primerjavi z drugimi sodelujočimi državami ne dovoljšen, zato so se v obeh raziskavah mladostniki umestili pod povprečje sodelujočih držav, s čimer ne moremo biti zadovoljni.
Kje vidite glavne razloge za to?
Glavne razloge za to vidim predvsem v tem, da se razvoju pismenosti ne namenja dovolj pozornosti v vsej vertikali izobraževanja in vseh starostnih obdobjih. Poleg tega se rezultatov mednarodnih raziskav ne jemlje dovolj resno in se neuspehe pogosto nevtralizira ter interpretira z metodološkimi slabostmi in drugimi omejitvami tovrstnih raziskav, ki jih nekaj zagotovo tudi je. Pri vsem tem pa manjka natančnejša analiza za nas relevantnih podatkov in pogled v lastno ogledalo, ki razkriva tudi mnoga nevralgična področja šolskih praks. Te je mogoče z določenimi ukrepi, pogosto predvsem didaktičnimi, uspešno premostiti. To se je nenazadnje dokazalo tudi z nadpovprečnimi dosežki na področju bralne pismenosti v zadnjih dveh ciklusih raziskave PISA. Država je namreč po dveh neuspešnih ciklusih (2009 in 2012) plasirala v slovenski prostor več nacionalnih konferenc in projektov za izboljšanje pismenosti.
V šolskih praksah se premalo gradi na samostojnem individualnem ali sodelovalnem učenju, raziskovanju, reševanju problemov idr. tovrstnih aktivnostih, ki spodbujajo razvoj višjih miselnih procesov.
Fani Nolimal
Ali po vašem mnenju slovensko šolstvo dovolj pozornosti nameni kreativnosti slovenske mladine in t i. razmišljanju s svojo glavo? Veliko je namreč učenja podatkov na pamet in manj poudarka razvijanju lastnega mnenja, kar se odraža tudi pri slabših rezultati na esejskem delu mature.
Glede na podatke, da se z odstotki 15-letnikov, ki dosegajo najvišje ravni znanja v pismenosti (5. in 6. raven) ne moremo primerjati z najuspešnejšimi državami na svetu, da je nizek odstotek tistih, ki pri nacionalnih preizkusih znanja in na maturi dosegajo najvišje ravni znanja, ki vključujejo kompleksno mišljenje in kreativno reševanje problemov, je najverjetneje resno sporočilo, da se teh procesov pri poučevanju in učenju ne razvija dovolj.
Poleg tega menim, da sedanja oblika eseja na maturi morda ni najboljši primer, kjer bi se lahko realizirala morebitna kreativnost dijaka, kajti ta v izbranih literarnih delih žal ne spodbuja zadosti morebitnih osebnih mnenj in interpretacij dijakov, temveč se predvideva in točkuje dokaj enoznačna oznaka literarnih junakov ter njihovih dejanj.
Kje vidite možnost za napredek oziroma spremembo na področju bralne pismenosti v Sloveniji?
V zvezi z napredkom na področju razvoja pismenosti je treba poudariti, da je dejavnikov, ki vplivajo njen razvoj veliko in so med seboj povezani. Pomembno je, da je razvoj pismenosti ena od nacionalnih prioritet in da ima država na tem področju jasno nacionalno vizijo ter perspektivne strategije za njeno udejanjanje. Te morajo zajeti vsa življenjska obdobja in vse ravni izobraževanja, pa tudi neformalno izobraževanje. Nadvse pomembno je tudi, da imajo cilji in standardi za razvoj pismenosti ustrezno mesto v učnih načrtih v vsej vertikali izobraževanja in da se jih na prehodu med stopnjami tudi preverja, učence pa ozavešča o izkazani ravni pismenosti in potrebah po nadaljnjem razvoju.
Menite, da posvečamo dovolj pozornosti znanju materinščine?
Na stopnji osnovnošolskega izobraževanja, zlasti v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, da, v programih srednješolskega izobraževanja pa zagotovo ne. To se je jasno odrazilo tudi v raziskavi PIAAC, v grafu, ki odraža primerjavo dosežkov v besedilnih spretnostih med mladostniki (16-24 let), ki so po zaključeni osnovni šoli izobraževanje zaključili, s tistimi, ki so končali enega od srednješolskih programov. Prvi se s primerljivo populacijo mladostnikov iz drugih sodelujočih držav namreč uvrščajo nad povprečje držav OECD, drugi, s končanim srednješolskim izobraževanjem, pa pod povprečje. Je pa pri tem pomembno poudariti, da je materinščino oz. učni jezik treba razvijati pri vseh predmetnih, ne le pri pouku materinščine oz. slovenščine. Torej, je to vzajemna odgovornost učiteljev vseh predmetov.
Katero področje pri slovenščini v šoli opažate, da je najbolj kritično?
Vpogleda v neposredno prakso slovenščine nimam, zato lahko podam le splošno oceno, ki temelji na posrednih kazalnikih, kot so npr. dosežki učencev pri nacionalnih preizkusih znanja. Iz teh poročil je pri slovenščini že vrsto let razvidno, da učenci slabše rešujejo naloge, ki imajo več besedila in tistih, katerih odgovori temeljijo na višjih miselnih procesih, npr. na povezovanju, sklepanju, argumentiranju, primerjanju. Neuspešnost učencev pri tovrstnih nalogah si razlagamo s tem, da je najverjetneje problem nezadostna raven usvojenih bralnih spretnosti, ki onemogočajo razumevanje tega besedila, kar je temeljni pogoj za oblikovanje odgovorov. V kolikor to res drži, bi morali učence s tem soočiti in jih spodbuditi ter dodatno podpreti pri tem razvoju
Ste zadovoljni z bralnimi navadami slovenskih otrok in mladine? Se problem morda skriva v tem, da so seznami domačih branj in besedil, ki se jih obravnava v razredu zanje nezanimivi in že dolgo časa neposodobljeni?
Empirične raziskave razkrivajo, da bralne navade in bralna motivacija slovenskih otrok in mladine zagotovo nista zadovoljivi in bi ju morali vsekakor izboljšati. V sekundarni študiji, ki je bila opravljena ob izvajanju raziskave PISA leta 2009, je bilo namreč ugotovljeno, da manj kot 5 % 15-letnikov redno (večkrat na teden) bere leposlovje ali druga neumetnostna besedila in da jih nad 33 % meni, da je branje izguba časa.
Dviga interesa oz. motivacije za branje smo se lotili tudi v projektu Opolnomočenje učencev s tem, da smo spodbujali vsakodnevno branje raznovrstnih in učencem zanimivih besedil v različnih prostorih, v različnem času in za različne namene, npr. vsakodnevno 10-minutno branje in pogovor o prebranem v šoli, branje starejših učencev mlajšim učencem, branje in pogovor v paru, medgeneracijsko branje itd. Ob zaključku projekta smo z istim vprašalnikom, ki je bil uporabljen v raziskavi PISA 2009, anketirali v projektu sodelujoče učence in ugotovili, da je njihov bralni interes v povprečju višji: redno bere 12 % 15-letnikov, da je branje izguba časa pa se jih strinjalo 23 %. Razlike na prvi pogled niso velike, so pa pozitivne in sporočajo, da s šolskim delom lahko prispevamo k motivaciji za branje. Za večji učinek pa bi moralo to potekati kontinuirano in z vzajemno podporo v družinah in širšem družbenem okolju.
Seznam del za domače branje v učnem načrtu ni določen, temveč je zgolj priporočen, zato lahko učitelji literarna dela avtonomno izbirajo. Pri tem je pomembno, da prisluhnejo bralnim interesom učencev in da izbirajo kvalitetna in razvojni stopnji primerna gradiva.
Empirične raziskave razkrivajo, da bralne navade in bralna motivacija slovenskih otrok in mladine zagotovo nista zadovoljivi in bi ju morali vsekakor izboljšati.
Ne samo pri otrocih, tudi med odraslimi je rednih bralcev vedno manj, glede na ugotovitve raziskave Knjiga in bralci VI. Za glavni razlog bi lahko navedli pomanjkanje časa. Je to po vašem mnenju res lahko izgovor za nebranje?
To nikakor ne sme biti razlog in menim, da tudi ni, je pa zagotovo stvar prioritet, nacionalnih vrednot in kulture v družinah in družbi. Slednjo bi morali z različnimi spodbudami na nacionalni in lokalni ravni ter ob v sodelovanju z vsemi družbenimi institucijami in mediji razvijati v smeri, ki jo predvideva na Vladi sprejeta Nacionalna strategija za razvoj pismenosti (2019).
Ena izmed ugotovitev raziskave je bila tudi, da vse več mladostnikov bere v angleščini. Vas je morda strah, da bi angleščina v tem pogledu lahko “povozila” slovenščino?
Mislim, da za to bojazen trenutno ni resnih argumentov. V Sloveniji imamo namreč programe izobraževanja za celotno vertikalo, vključno z razporeditvijo ur po predmetih in predmetnih področjih, sprejete na nacionalni ravni. Če pogledamo program oz. predmetnik osnovne šole, lahko vidimo, da je v predmetniku angleščini kot prvemu tujemu jeziku namenjenih v devetih letih šolanja le 10 % pedagoških ur. Je pa res, da se mladostniki z angleščino vse pogosteje srečujejo preko digitalnih medijev v prostem času, kar pa menim, da ni slabo in da bi morale šole to znanje, ki ga s tem pridobijo, vzeti v obzir in temu višje zastaviti cilje v sedaj veljavnem učnem načrtu za ta predmet.
