Bolj primernega sogovornika za intervju na temo o spopadanju s stresnimi okoliščinami, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, bi težko našli. Vojaški psiholog Gregor Jazbec nam ponudi vpogled v delovanje utečenega ustroja, ki v javnosti velikokrat vzbuja deljena mnenja. Poudarja, da pri tem izraža zgolj lastno mnenje in ne stališče Slovenske vojske. Odkrito spregovori tudi o nasilni plati človeka in o tem, kam smo kot družba namenjeni – po njegovem mnenju kljub tehnološkemu napredku in vsesplošni razvitosti namreč strumno korakamo v pogubo.
Vojska je v očeh mnogih dojeta kot sistem, kjer ni dovoljeno/priporočeno preveč razmišljati s svojo glavo, kjer je potrebna podreditev in predvsem sistem, kjer je potrebne veliko discipline. Kaj vse je še vojska po vašem mnenju?
To in še kopico ostalega. Je tudi okolje, v katerem se lahko razvije močno tovarištvo, medsebojna pomoč in spoštovanje, požrtvovalnost. Jaz sem imel kar srečo. Večino časa sem delal z zelo dobrimi ljudmi, tako sodelavci kot poveljniki, pri čemer so me slednji podpirali in mi dajali dovolj proste roke, da sem lahko razvijal in v prakso vpeljeval nove, inovativne načine delovanja vojaškega psihologa.
"Vojska je dvorezen meč in lahko, kadar je orodje nasilnih vlad, služi netenju vojn, lahko pa so zgolj pesti države, in je njen osnovni namen odvračanje sosedov, da te ne kresnejo v obraz," ste enkrat dejali. Če pogledamo številčnost naše vojske (manj kot 7000 skupaj s pogodbeno rezervo) in ocene za stalno pripravljenost Slovenske vojske, pri čemer je bila ena od ocen pripravljenosti tudi negativna; kaj je torej njena glavna funkcija? Jo Slovenija v taki obliki res potrebuje?
Seveda je bilo za zmago v obeh primerih potrebno veliko več kot zgolj moralna trdnost. Pa vendar – miselnost, da je zaradi majhnosti odpor nesmiseln, bi v obeh primerih pripeljal do kapitulacije, kolaboracije in sramote, da nismo pomagali domovini, ko nas je najbolj potrebovala.
Tam, kjer je vojna, je vojska, in tam, kjer je vojska, je tudi vojna. Menite, da je med njima vzročno-posledično razmerje, ali morda katero drugo?
Ne vem. Vsekakor pištola v rokah kliče po bolj radikalnih in nasilnih rešitvah, kot če dostopa do orožja nimamo. Če to velja za človeka, velja tudi za države.
Verjetno je preveč iluzorno pričakovati, da bi živeli v svetu, kjer vojska ne bi bila nujna. Pa vseeno; si tak svet sploh upate predstavljati? Menite, da mu bomo enkrat priča?
Tak svet bi bil zame najlepši; svet sodelovanja, dialoga, strpnosti in medsebojne pomoči. Zavedam pa se, da je iluzoren. Človek s svojimi primatskimi možgani, ki so kljub digitalni dobi še vedno globoko zakoreninjeni v prazgodovini, takšne organizacije družbe ni zmožen. Še vedno v njem, tako kot v živali, tiktaka nagon po samoohranitvi in nadaljevanju vrste. To njega in njegov zarod ali skupino postavlja nad ostale. To, plus velika potreba po potrjevanju, uživanje v statusu močnejšega, bogatejšega, lepšega, pa ga dela še bolj krutega in neobčutljivega za ostale.
Seveda to ne pomeni, da je treba idejo sodelovanja opustiti. Lahko gradimo okolja, organizacije in države, kjer bo tega več, ali pa takšne, kjer bodo vsi ti nizkotni, a še kako realni nagoni izbruhnili na plan. Današnji čas, trenutno prevladujoča svetovna ekonomsko-politična ideologija, podpira obstoj in razvoj slednjih. In to bo počela vse do družbenega kolapsa.
Enkrat ste dejali, da bojni stres resnično pozna le tisti, ki je okusil bližino krogle. Kaj oseba v tistem trenutku občuti? S kakšnimi posledicami se zaradi tega sooča? Kako vojna človeka spremeni?
Tukaj bi bil pravi sogovornik tisti, ki se je tresel pred bližino krogle; jaz si upam spregovoriti zgolj kot sogovornik teh. Človek takrat deluje na bolj primarni ravni, kot delujemo mi, ko smo v miru. Njega vodi mešanica samoohranitvenih nagonov in priučenih vojaških veščin, skupaj z občutji strahu, jeze, maščevalnosti in agresije. Kateri od elementov bo prevladoval, se razlikuje od posameznika do posameznika. Velja pa, da bolj kot je človek okorel vojak, bolj hladnokrvno doživlja spopad. Vse dokler ne gre z njegovimi živci navzdol, seveda.
Posledice so različne, žal pa jih je veliko negativnih. V najboljšem primerov je vojak vesel, da je ta norija za njim in da je prišel nazaj v enem kosu. Nekatere preganjajo demoni vojne; ene posredno, podzavestno, druge neposredno preko lažjih ali težjih psihičnih motenj in bolezni.
Delo v vojski, posebej v tujini na misijah, je z razlogom smatrano kot delo v ekstremnih okoliščinah. V vedno bolj neprijaznih okoliščinah, ki na človeka delujejo stresno, dandanes živi tudi ostal del prebivalstva. Kakšen vpliv ima na nas stres? Kako se lahko proti njemu borimo?
Mirovne misije po vojaško medicinski terminologiji spadajo v področje operacijskega stresa, torej nebojnih oblik stresa. Stresorji na misijah sploh niso zanemarljivi. Življenje na majhnem prostoru z vsakodnevno ponavljajočo se rutino in ljudmi, s katerimi se mogoče ne razumeš, opazovanje posledic vojne, odsotnost od doma, občutek, da ponekod s svojo prisotnostjo nisi v pomoč, pozornost na možne grožnje, mine in napade povzročajo določene odzive. Ti lahko pripadnike in njihove družine zaznamujejo še leta. Da je operacijskega stresa čim manj, se da doseči z dobrimi pripravami in dobro uigrano skupino, ter z dobro delujočo pomočjo vojske družinskim članom.
Ena izmed tem vašega preučevanja so tudi vzroki uporništva in pranja možganov v družbi. Česa od naštetega je v naši družbi več? Smo ljudje z leti postali lažje ali težje vodljivi?
Uporništvo se pojavi, ko se ena skupina z orožjem upre okupaciji druge, zato bi težko govorili, koliko tega imamo ali nimamo v naši družbi. Ta tema je del psihologije vojne. Pranje možganov, po drugi strani, pa lahko brez velikih težav preslikamo na delovanje družb. Sam izraz je sicer populističen, izhaja iz opažanj, kaj so korejske sile počele ameriškim ujetnikom. Lahko poenostavimo, da gre za organizirano, sistematično prepričevanje v lasten prav. Izvaja ga ena skupina, tista, ki ima moč in sredstva, nad drugim, ki je v podrejenem položaju.
Če smo postali manj ali bolj vodljivi? Najbolj vodljiv je človek z zelo omejenim znanjem in zornim kotom, brez trdnih univerzalno etičnih moralnih vodil, slepo sledeč posameznikom in skupinam, ki jih vidi kot avtoritete. Glede na to, da smo v dobi individualizma ter spodbujanja neumnosti, je odgovor na dlani.
Nič kaj svetle družbene okoliščine doprinesejo k temu, da je na svetu vedno več nezadovoljnih in agresivnih ljudi, ki na takšne in drugačne načine izvajajo svoje frustracije. Tudi v svoji knjigi govorite o nasilni strani človekove narave. Kje tiči razlog za njen nastanek? Kako kot družba poskrbeti, da ta plat človeka ne bi tako velikokrat prihajala na plano?
Nasilna plat je dejstvo, je del preživetvenega in samoohranitvenega genskega paketa. Je pa res, da lahko družba s svojim spodbujanjem ali zaviranjem agresivnosti manifestacijo uravnava. In to močno.
Za bolj sodelovalno družbo bi bila nujna redefinicija vseh praks, ki se jih gremo sedaj. Družine bi morale dojeti, kako pomemben element so, s svojo strpnostjo drug do drugega. Pa tudi postavljanjem zdravih meja pri vzgoji psihično zdravega otroka. Vrtci in šole bi morali še bolj spodbujati pomoč in sodelovanje, razumevanje in sprejemanje različnosti ter učenje praks, ki omogočajo konstruktivno koeksistenco drug z drugim ter naravo. Organizacije bi morale spodbujati sodelovanje in participacijo delavcev. Mediji bi se morali vzdržati pritiskanja na nizkotne nagone ljudi, populizmov in izkoriščanja privlačnosti slabih novic. Države pa delati za ljudi in biti usmerjene v resnične probleme, tj. v prerazporeditev virov za znosnejše življenje že tako preobljudene zemlje in usmerjanje energije v ohranjevanje habitata, ne pa klanjanja velekapitalu.
Dokler je denar sveta vladar in se 'močni', medtem ko se del zemlje duši v umazaniji in revščini, malo za zabavo izstreljujejo v vesolje, ni pričakovati premikov na boljše. Kvečjemu obratno.
Imamo se za napredno civilizacijo, pretekle civilizacije dojemamo kot manj razvite, a še vseeno se na tem istem svetu dogajajo raznorazna grozodejstva. Smo res tako bolj razviti, kot mislimo?
Tehnološki razvoj je neverjeten. Preko znanosti smo uspeli ustvariti stroje in družbe, o katerih so lahko naši predniki zgolj sanjali. Danes smo zgolj korak od tega, da medse sprejmemo umetno inteligenco in se podredimo njeni realnosti. Kot tudi temu, da preko manipulacije z genomom izdelujemo človeka po lastnem okusu. To so prelomni dogodki, ki bodo globoko zaznamovali človeštvo.
Pa vendar ima ta orodja opičjak z vsemi biološkimi in psihološkimi omejitvami, o katerih smo že govorili. Vedno mi je bil všeč rek, da smo kot opice, ki v rokah držijo gumb za izstrelitev jedrskih raket. Res je tako. Ustvarili smo močna orodja, takšna, ki nas lahko z lahkoto pokopljejo. Še vedno pa bi se tudi radi udarjali po beticah in lezli preko hrbtov drugih.
Prognoza razumne uporabe prelomne tehnologije, ki jo držimo sedaj v rokah, ni dobra. Niti ne verjamem, da obstaja način, da bi jo znali uporabiti na razumen in neškodljiv način.
Pa vendar – kaj je lahko najhujšega? Da si požagamo vejo, na kateri sedimo in zgrnemo v prepad? Da Homo Sapiens Sapiens doseže svoj konec, vmes pa opustoši še Zemljo? Ne bo velike škode. Bo pač še ena evolucijska veja, ki ji ni uspelo obstati. Zemlja pa bo videla še eno opustošenje v nizu teh, ki jih je doživela do sedaj.
stasa.pust@styria-media.si
Potem ne čudi, da je A.Hojs poskrbel za svojo samozaščito. Pa še mamo mora varovati, ko jo vozi okoli..
Kaj če bodo vojaki po vzoru upokojencev protestirali z opico na čelu ?
Smo opice. Nasilne opice. Impulzivne opice. Opice.