ZVO-2 ima več kot 300 členov, gre za obsežen in kompleksen zakon. Prinaša vrsto sprememb na okoljevarstvenem področju in na gospodarskem področju zbiranja in obdelave odpadkov.
Za različne tokove odpadkov je v zakonu predvidena ustanovitev po ene krovne neprofitne organizacije, katere naloga bo urejanje in nadzor posameznega toka. To bi lahko vodilo k še večji netransparentnosti, je opozorila naša sogovornica - mag. Darja Figelj.
Slednja je direktorica podjetja Interseroh, ki se vključuje v štiri (embalaža, nagrobne sveče, električni in elektronski odpadki, baterije) odpadkovne tokove v Sloveniji. V preteklih mesecih je bila posebej izpostavljena situacija na trgu z odpadnimi embalažami. O tem, in drugih potencialno problematičnih vidikih ZVO-2, več v spodnjih vrsticah.
Interseroh je del Skupine ALBA, ponudnika recikliranja in okoljskih storitev s sedežem v Berlinu. Podjetje ima svoje podružnice v Nemčiji, Sloveniji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Češkem in Poljskem. V Sloveniji deluje od leta 2004.
Kakšen je vaš pogled na spremembe, ki jih prinaša novi zakon?
Zaradi mednarodne narave podjetja, ki ga vodim, imam veliko stika z EU in sorodnimi evropskimi podjetji. Dovolite mi, da orišem širši kontekst. Na eni strani imamo EU zakonodajo, ki nam nalaga, da EU predpise s področja varovanja okolja prenesemo v slovensko zakonodajo, na drugi strani pa smo priča tektonskim okoljskim spremembam in izzivom, ki zahtevajo najboljše možne rešitve za blažitev hudih posledic (ne)varovanja okolja. Če povem drugače: potrebujemo nov zakon o varstvu okolja, 'okoljsko ustavo', če hočete, a hkrati potrebujemo zakon, ki je premišljen in dober. ZVO-2 žal to ni. Predlog zakona naslavlja številna področja: od upravljanja z odpadki do izpusta toplogrednih plinov in biotske raznovrstnosti. Že na prvi pogled je jasno, da je predlog ZVO-2 preobsežen in da njegova vsebina sodi v vsaj tri zakone. Slednja praksa se je v Avstriji in Nemčiji - naših najpomembnejših trgovinskih partnericah, izkazala za učinkovito. Sama ne vidim razloga, zakaj se v Sloveniji ne bi zgledovali po preverjeno učinkovitemu avstrijskemu in nemškemu modelu, a očitno bolj kot primerno ureditev bi predlog ZVO-2 prinesel politično ureditev.
Kako je to razdeljeno v Avstriji in Nemčiji?
Oni imajo to razdeljeno na več resorjih. Področje odpadkov, ki je gospodarska panoga, spada pod gospodarsko ministrstvo. Za dovoljenja za naprave je pristojen drug resor. Vse skupaj je bolj logično. Pri nas je bilo od predlagateljev zakona slišati, da bo naša ureditev bolj učinkovita, ker imamo vse v enem zakonu. Ampak ta zakon združuje povsem različne zadeve. Striktno okoljevarstvena dejavnost, kot je Natura 2000, je čisto nekaj drugega kot področje odpadkov.
Kakšne spremembe ZVO-2 prinaša pri postopkih za pridobitev dovoljenj in subvencij?
Zeleni prehod in tehnološke inovacije, ki utirajo pot manjšanju okoljskega odtisa, zahtevajo jasne, transparentne in razmeroma hitre postopke za pridobitev okoljevarstvenih dovoljenj. Investicije in inovacije so ključne za krožno gospodarstvo, vendar s prezapletenimi in predolgo trajajočimi postopki za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, ki jih predlaga ZVO-2, ne ustvarjamo ugodne klime za trajnostno gopodarstvo. Sodelovanje javnosti pri teh postopkih je izjemno pomembno, saj trajnostno gospodarstvo temelji na odgovornem, transparentnem in konstruktivnem partnerskem odnosu z ožjim lokalnim prebivalstvom in širšo družbo. A enako pomembno je tudi učinkovito delovanje gospodarstva, ki omogoča družbeni razvoj, kar pa zahteva, da se postopki odvijajo hitro. Predlog ZVO-2 na tem področju ponuja povsem napačno rešitev. Če povem povsem 'plastično': ZVO- 2 bi uvedel izjemno kompleksne postopke za pridobitev okoljevarstvenih dovoljenj, ki bi civilni družbi končno dali vlogo, ki ji pripada, a hkrati bi ministru za okolje omogočil 'diskrecijsko pravico'; in s tem proste roke pri dodelitvi dovoljenj. To se mi ne zdi v redu. Potrebujemo pravične rešitve, ne rešitve po meri priviligiranih. Naj omenim še eno napačno rešitev: ZVO-2 namreč predlaga določilo, ki bi največjim industrijskim porabnikom energije in onesnaževalcem omogočilo podelitev subvencij za kritje stroškov električne energije. Subvencije za nakup električne energije podjetjem, ki prispevajo k onesnaževanju okolja, so problematične zlasti v luči dejstva, da so ta podjetja že deležna ugodnosti, ki zmanjšujejo njihovo motivacijo za ukrepanje, npr. dela brezplačnih emisijskih kuponov in oprostitve plačila dela prispevkov. Še več, subvencije bi prihajale iz Podnebnega sklada. ZVO-2 bi tako omogočil nekaj, kar se zdi povsem nemogoče: milijonske vsote iz Podnebnega sklada, sicer namenjene investicijam v reševanje podnebne krize in alternativne vire energije, bi se razdelile med tiste, ki v zrak spustijo največ toplogrednih plinov in so največji onesnaževalci.
Kako gledate na ustanovitev ene neprofitne orgnizacije, ki bo nadzorovala en tok odpadkov?
To, kar vidim v tujini, na drugih EU trgih upravljanja z odpadki, je predvsem to, da monopolna ureditev - ki bi jo ZVO-2 uvedel, ne kaže dobrih rezultatov. Monopolna ureditev, ki je prisotna na Madžarskem, v Italiji in na Hrvaškem, predstavlja vse prej kot recept za uspeh. V sistemu PRO je vloga DROE izjemno pomembna. Mi smo tisti, ki poskrbimo, da proizvajalec udejanja PRO in namesto proizvajalca ustrezno poskrbimo za odpadke. V podjetju Interseroh poskrbimo za vse odpadke, za katere smo se na podlagi pogodb s posameznimi proizvajalci obvezali prevzeti odgovornost. Do težav in odvečne količine odpadkov ne prihaja torej zaradi neučinkovitosti podjetja Interseroh in ostalih družb v DROE. Za podjetje Interseroh odločno trdim, da delamo popolnoma v skladu s slovensko in EU zakonodajo. Težave nastanejo zaradi netransparentnosti in odsotnosti nadzora deležnikov sistema - proizvajalcev, zbiralcev, organizacij in reciklerjev. A sprememba v zgolj eno, monopolno neprofitno organizacijo te anomalije ne bo odpravila, pač pa jih bo le prikrila. Prava rešitev bi bila ustanovitev neodvisne agencije, ki bi kot regulator skrbela za urejen in pošten trg z odpadki ter pravične cene na področju ravnanja z odpadno embalažo. V Sloveniji potrebujemo agencijo, ki bo naredila red in ureditev in bo skladna z EU zakonodajo. O neučinkovitosti monopolne ureditve pričajo tudi izkušnje iz drugih držav. Omenila sem Madžarsko, Italijo in Hrvaško. Dovolite, da razložim primer Nemčije, ki prednjači v odpravljanju monopola. Že leta 2003 je sprostila vstop podjetij na področje ravnanja z odpadno embalažo - leta 2020 so tako na trgu ravnanja z odpadki imeli devet aktivnih podjetij. Nemčija je s tem, ko je dopustila več konkurenčnih organizacij na trgu, bistveno pripomogla k znižanju cen opravljenih storitev. Primer Nemčije jasno dokazuje, da podelitev monopola nepridobitni organizaciji nikakor ne poveča učinkovitosti trga in ne odpravi težav. Zato ne razumem, zakaj se ne zgledujemo po Nemčiji, s katero se sicer tako radi primerjamo, in zakaj ne posežemo po dobrih, preverjenih rešitvah? Žal na ta vprašanja najdem samo en odgovor. To je interes. Specifičen, osebni, partikularni interes, če želite. Vsekakor pa to ni rešitev 'za ljudi'. Stagnacija trga in odsotnost konkurence, ki neizogibno peljejo v višje cene osnovnih prehrambenih izdelkov, kot je mleko, nikakor niso državljanom prijazne rešitve. Lahko pa zatrdim, da nobena druga evropska država v zakonu nima točno določeno, da en tok odpadkov vodi samo ena družba. Tega ni niti v češkem ali belgijskem zakonu.
Do zdaj je v slovenskem sistemu delovalo šest družb za ravnanje z odpadno embalažo (DROE): Dinos, Interseroh, Embakom, Recikel, Slopak in Surovina. Proizvajalci v embalažo pakiranih izdelkov so lahko izbrali eno od zgoraj omenjenih družb in ji plačali embalažnino.
Kdo je "smetarska mafija"?
Nisem zagovornica obtoževanja ljudi in kazanja s prstom. Verjamem v moč dialoga in verjamem v demokratičen proces, ki pa je demokratičen le v toliko, kolikor dovoljuje in spoštuje različna mnenja. 'Smetarska mafija' je izraz, za katerega smo prvič slišali v Italiji, ko je mafija ugotovila, da je trg upravljanja z odpadki dobičkonosen in je dejansko prevzela smetarske posle oziroma kontrolo nad trgom upravljanja z odpadki. Poglejte, jaz verjamem v pravičen trg upravljanja z odpadki, ki deluje transparentno in konkurenčno, s tem pa omogoča inovacije, izboljšave in dvig kakovosti storitev. Interseroh dela točno tako. Me pa skrbijo novosti, ki jih ZVO-2 prinaša, predvsem monopol, ki gre v roke enega podjetja. To je korak nazaj tako za transparentnost, kot tudi za konkurenčnost.
Se je od lanskega aprila, ko je bila sprejeta vladna uredba, ki je obveznost plačevanja razširila tudi na tiste, ki letno pridelajo manj kot 15 ton odpadnih embalaž, stanje na terenu spremenilo? Minister Vizjak je namreč zatrdil, da so se kupi odpadkov zmanjšali.
To spremembo pozdravljam in lahko potrdim, da je ukinitev meje 15 ton in tudi druge novosti uredbe, ki so izboljšale transparentnost sistema, imela takojšnje pozitivne posledice. Ta sprememba je tudi dokazala, da so vsa moja prizadevanja, ko nenehno opozarjam na nepravilnosti na trgu upravljanja z odpadki in na možnosti za izboljšavo, imela smisel in pošten namen. A žal je v Sloveniji prepogosto tako, da če želiš kaj spremeniti na bolje, boš sprva naletel na odpor in nerazumevanje. Zdi se mi, da prepogosto želimo ohranjati 'status quo' in ne želimo napredovati. Povem pa lahko še to. Pri nas ne moremo govoriti o točno določenem odstotku zmanjševanja odpadkov, ker v Sloveniji ne vodimo transparentne mesečne evidence. Po mojih poizvedovanjih pa je imel minister Vizjak prav, ko je dejal, da je kupov manj.
Je imela ta uredba res tako močan efekt?
To uredbo smo nujno potrebovali. V Sloveniji je bilo od nekdaj tako, da tistim, ki so pridelali manj kot 15 ton odpadkov letno, ni bilo treba plačevati. Slovenska posebnost je mešanje komunalnih in nekomunalnih odpadkov. Nekateri so prepričani, da so zavezani k plačevanju samo, če povzročajo gospodinjske odpadke. Neka mizarska delavnica, ki kupi okovje, ki ga vgrajuje v svoje kuhinje, je prav tako zavezana k temu. Dogaja se celo, da nekatera podjetja nočejo plačevati tega. Ta mehanizem ni dobro vzpostavljen. Kazen za podjetja znaša 4.000 evrov. Vsi obrtniki in mali podjetniki so se po uvedbi uredbe vključili v neko shemo, ker bi jih takšna kazen močno prizadela. Imamo pa podjetja, pri katerih bi stroški po novih postopkih narasli za 30.000 evrov in potem seveda raje plačajo kazen. Kazen bi morali zastaviti progresivno. Upoštevati bi morali količino odpadkov in tudi obseg poslovanja.
So imeli tudi po drugih državah podobne težave?
S kupi mešane embalaže imamo težave samo pri nas, drugje tega ni. Povem pa vam še eno slovensko anomalijo. Imamo papirno in kartonsko embalažo, za katero vam lahko povem, da se zbere le deset do petnajst odstotkov od tega, kar se da na trg. Uradno gre ostalo za kurjavo. Gre pa za vreden material. Vedno ima pozitiven donos. Seveda je tudi pri plastiki in kovini tako, a z njima je precej več dela. Papir samo zbaliraš, naložiš in odpelješ. Je zelo 'likviden' odpadek. Ampak ga ni. Se ne zbere. Le kam gre? Takšne količine ne moremo požgati.
Kako se v Sloveniji, v primerjavi s tujino, spoštuje načelo proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO)?
EU prepoznava sistem razširjene odgovornosti kot bistven element učinkovitega ravnanja z odpadki. Če poenostavim: s PRO v praksi udejanjamo načelo odgovornosti povzročitelja onesnaženja. Z drugimi besedami - tisti, ki proizvaja odpadke, naj za njih tudi poskrbi, logistično in finančno. Družbe za ravnanje z odpadki v Sloveniji izvajamo PRO in lahko rečem, da to delamo dobro. Področje odpadkov ima tri podsisteme: sistem zbiranja, sistem obdelave in sistem organiziranja skupnih sistemov. Ti sistemi so v Sloveniji med seboj povezani ali celo sobivajo v isti pravni osebi. Uspešnost države pri recikliranju, odpravo kopičenja na komunalah, previsoke stroške za podjetja in prebivalce je mogoče urediti le z ustrezno regulacijo vseh treh sistemov, ki bo ukinila in preprečevala nezakonite prakse. Vendar predlog ZVO-2 žal tega ne ureja, niti ne uvaja nov sistem, temveč ohranja starega, ki je netransparenten in kot tak nepošten za prebivalce in podjetja. Predlog ZVO-2 področja PRO ne ureja celovito, posledično pa prinaša tveganja za državo v obliki okoljskih katastrof ali kazni s strani EU.
Zadnjih dvajset let se ljudi močno spodbuja k recikliranju. Kaj se je v tem obdobju najbolj spremenilo?
Stvar postaja, vsaj za podjetja kot je naše, vse težja. Treba je vlagati v razvoj, biti inovativen. Ne gre le za to, kam bomo postavili kakšen zabojnik. V Interserohu imamo načrte za štiri skupine odpadkov: embalaže, elektro odpadke, baterije in nagrobne sveče. Če pogledamo samo elektro odpadke kot primer. Včasih so bile naprave velike, lahko so se popravljale doma, enostavno jih je bilo razstaviti in jih po delih dati v reciklažo. Zdaj pa si predstavljajte sodoben telefon. To je vse integrirano. Za telefone kot je iPhone ni konkretne rešitve. Delno že, ampak vse ne gre. Določeni telefoni se dajo v celoti reciklirati, ampak večina še vedno ne. Potrebne so investicije in razvoj, da bomo lahko material iz takšnih stvari pridobivali in tistim, ki to potrebujejo, lahko redno dobavljali v ustreznih količinah. Tu bi lahko tudi spodbujali proizvajalce. Recimo z davkom na nereciklirano odpadno embalažo. Ali s kaznimi za nezadostno uporabo ustreznih materialov.
Kakšne predvidene finančne vplive na vaše podjetje bo imel ZVO-2?
Prihodnosti ne gre prehitevati, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Vsekakor si želim, da bi Interseroh lahko še naprej deloval v Sloveniji, tako kot delujemo v drugih državah po Evropi. Smo vrhunski strokovnjaki, ki ustvarjamo dodano vrednost na trgu upravljanja z odpadki. Smo uspešni in to ne samo ko gre za finančno poslovanje, temveč tudi ko gre za inovacije in vpeljevanje zelenih rešitev.
Bi lahko Interseroh odšel iz Slovenije?
Sama si želim, da ne. Da bi lahko delali kot v ostalih državah. Mi imamo v Sloveniji že vrsto let težave z neugodnimi poslovnimi pogoji. Težave imamo z monopoli in karteli. Toda z leti smo razvili mnoge vzporedne dejavnosti. Postali smo pomemben posrednik za oskrbovanje podjetij z reciklati. Nimamo svojih tovornjakov, kontejnerjev in tovarn, ampak ustvarimo veliko količino plastičnih reciklatov. Specializirani smo za plastiko, posebej gospodinjsko plastiko - odpadkovni tok, ki povzroči največ onesnaževanja. S tem je največ težav in mi imamo tu rešitve. V regiji smo postali tako pomemben igralec, da lahko redno dobavljamo surovine.
Kako disciplinirani smo Slovenci pri ločevanju odpadkov?
Vprašanje na mestu. Zasledila sem raziskavo, ki kaže, da 94 odstotkov Slovencev ločeno zbiranje odpadkov vidi kot pomembno. Ocenjujem, da ljudje nimamo težav z ločevanjem papirja, bioloških odpadkov in stekla, medtem ko nam embalaža dela težave in nas lahko zmede. Kar me zelo veseli in navdaja z optimizmom je dejstvo, da pri mlajših generacijah opažam pozitiven trend. Njim je ločevanje nekaj povsem navadnega, normalnega, zelo so dosledni pri tem in včasih na nujo po ločevanju opozarjajo tudi starše. To nam lahko daje upanje, da se bosta okoljska slika in skrb za naš planet vendarle izboljšala.
zadnjič na dnevniku RTV SLO v eni propadli firmi se skladiščijo vreče odpadkov.. od italijana.. firme ni, najema ne plačuje nihče. mi državljani naj pa plačamo za sanacijo. malo morgen. tam je en stečajni upravitelj. ti vedno mastno služijo. prevzel… ...prikaži več je smeti v najem, in sedaj joka da najemnika ni. kako lahko sploh se zgodi tak prevzem ? kako ? e naj zdej tisti stečajnik plača iz svojga žepa, da se vsi naučijo, kako in kaj in mal delajo za svoje plače. ne pa kasirat pa preložit na državljane.
Po(ne)srečen slučaj je, da o fantomski smetarski mafiji sprašujete podjetje, ki se v predzadnjem poglavju opiše: "Nimamo svojih tovornjakov, kontejnerjev in tovarn...". Po bizi.si Interseroh d.o.o. zaposluje 10-19 ljudi, še 5-9 pa njihov Plastics Research&Development. To sicer ne ustreza definiciji… ...prikaži več mafije. Ker pa niso dejanski izvajalci, bi mogoče bila za njih na mestu beseda "posredniki". Udomačena izraza sta tudi režija in birokracija, čeprav izven okvirov državnih služb. Ne delajo pa zastonj.
Predvswm z vlado.