V javnosti kroži podoba ženske kot mame, ki skrbi za družino in dom, je topla, razumevajoča, skrbna. Predstavlja torej definicijo topline. V ta opis pa manjši, nič manj pomembnejši del ženske populacije, v očeh marsikoga morda nekoliko štrli ven. Tudi obsojenke, ki iz takšnih in drugačnih razlogov Na gradu 25 prestajajo zaporno kazen, in so nekogaršnje matere, babice, tete in sestre. Stigma je velika, ljudje znamo biti zelo neprizanesljivi in neusmiljeni. Obsojence odrivamo na rob družbe in z njimi nočemo imeti opravka. Ta del družbe tako ostaja odmaknjen in javnosti nedostopen.
Direktorica Zavoda za prestajaje kazni zapora Tadeja Glavica, ki nas je sprejela in nas pobliže spoznala s tamkajšnjimi prostori in njihovimi uporabniki, rada uporabi parafrazirano izjavo ruskega pisca Dostojevskega: "Pokažite mi zapore in povem vam, v kakšni družbi živite." Povezava med družbo in zaporom tako deluje v obe smeri.
Zavod za prestajanje kazni zapora, Ig pri Ljubljan.
Je obsojanja in nerazumevanja javnosti do obsojencev v zaporu veliko? Kako se soočate s tovrstnim pogledom?
Odkrito povedano sem tudi sama, preden sem prišla v zapor, obsojala ljudi, ki tu pristanejo. Potem pa me je splet okoliščin in napačnih odločitev pripeljal sem. Preprosto nisem našla izhoda iz začaranega kroga, ki te hitro, vede ali nevede, pahne v kaznivo dejanje. Najtežje je poiskati pravo pot in se rešiti tega pekla. Danes lahko absolutno priznam svojo krivdo, ob čemer moj namen ni opravičevanje svojih dejanj.
Ali je zapor lahko tudi nova priložnost, čeprav je ta verjetno vse prej kot prijetna?
Mislim, da je lahko. Prvi problem je bil, kako priznati družini, da moram na prestajanje kazni. Drugi se je pojavil ob prestajanju same kazni, ko si je treba priznati, da si naredil napako, ki te je stala svobode.
Koliko časa je trajalo, da ste sami pri sebi naglas priznali krivdo? Je to pogoj, če želi človek iti naprej?
Potrebovala sem celo leto. V tem času sem se soočala s samoobtoževanjem v smislu, zakaj mi je bilo tega treba.
Je bilo teh obtožb več kot tistih s strani ostalih?
Da, sama sebi sem bila največji sodnik.
Koliko časa ste že na prestajanju kazni?
Skoraj štiri leta. Počasi se od zapora poslavljam.
Se dne, ko boste stopili na prostost, veselite, ali ga vas je obenem tudi strah?
Če bi rekla, da se ga ne veselim, bi se zlagala. Hkrati me je seveda zelo strah. Etikete bivšega zapornika se ne moraš tako hitro znebiti. Zaradi tega bo oteženo tudi iskanje službe, saj dandanes večina podjetij zahteva izpis iz kazenske evidence. Na razgovoru je treba opravičiti čas, ko nisi delal, in jim pojasniti, kje si bil tako dolgo. Časovna luknja štirih let in pol ni tako majhna.
Med ogledom zapora smo vas videli v pralnici, direktorica nam je pred tem omenila, da se nekatere zapornice odločijo opravljati službo pri zunanjem delodajalcu in se nato vračajo. Ste tudi sami razmišljali o tej možnosti?
Odločila sem se za možnost, da sem ves čas na prestajanju kazni. V bistvu mi ni preostalo nič drugega, saj zunaj nisem dobila prave priložnosti.
Osebno sicer še ne vem, kako bo, kolikor pa sem uspela zvedeti od punc, ki so že na prostosti, jim iskanje službe predstavlja velik problem. Prav tako bo težko pogledati ljudem v obraz, predvsem svoji družini in bližnji okolici, saj marsikdo ne ve, kje se trenutno nahajam. Živim v nekoliko večjem kraju, kjer vsak vsakega ne pozna. Moja izkušnja, ko sem prestopila prag zapora, je bila težka, saj so me številni prijatelji pustili na cedilu. Enostavno se z mano niso več želeli pogovarjati in stika ohraniti.
Verjetno je stiska zaradi tega še večja?
Da, tako je vsaj na začetku, ko prideš na prestajanje kazni. Ne veš, kako bo življenje tukaj izgledalo. Če pa si deležen stigme s strani prijateljev, je stiska še toliko večja.
Kako se sedaj spominjate dneva, ko ste prestopili prag zapora?
Zavod za prestajanje kazni zapora, Ig pri Ljubljani.
So vas sobsojenke v redu sprejele?
Sama pri vstopu v zapor nisem imela težav in tudi v vseh teh letih prestajanja kazni med nami ni bilo večjih konfliktov. Seveda vsake toliko pride slab dan, ko se skregamo, nenazadnje smo skupaj 24/7 in še to na omejenem prostoru. Že nekaj časa sem na odprtem oddelku, kjer smo toliko zrele, da se znamo opravičiti in sobivati kljub sporu.
Gre za veliko skupino različnih posameznic na razmeroma majhnem prostoru. Predvidevam, da zna biti to zelo stresno in omejujoče?
Drži. Samo prestajanje kazni ni toliko zahtevno, kot je sobivanje. Prisiljene smo živeti druga z drugo. V zunanjem svetu se morda nikoli ne bi srečale ali družile, vendar tu enostavno moramo sobivati. Drugače ne gre.
Ali je v tem prostoru možno splesti prijateljske vezi, ali se vsaka raje drži zase?
Določene prijateljske vezi so možne, odvisno pa je od tega, koliko je posameznica odprta, tako za pogovor kot za zaupanje. Vselej obstaja bojazen, da lahko pride do zlorabe zaupanja in bo določene stvari sogovornica obrnila proti tebi. Odvisno je pač od tega, koliko je človek v sebi močan in kako ima zadeve sam pri sebi razdelane. Menim sicer, da zelo globokih prijateljskih vezi tu ni mogoče ustvariti.
Je prisotno tudi nasilje?
Sama nisem bila deležna ne psihičnega in ne fizičnega nasilja. Če slednjega primerjamo z moškimi zapori, menim da tega v ženskem zaporu ni. Kako pogosto med puncami pride do besednih sporov, pa je druga zadeva. Odvisno, na katerem oddelku prestajaš kazen; ali je to zaprt, polodprt, ali odprt oddelek. Posledično si deležen popolnoma drugačnih ugodnosti. Sama sem šla čez vse tri režime in lahko povem, da so razlike opazne. Ko lahko med vikendi hodiš domov, imaš dovoljeno uporabo telefona in interneta, je prestajanje kazni dosti lažje, posledično tudi sobivanje. Najtežje je tako na zaprtem oddelku, kjer je režim najstrožji, ugodnosti pa najmanj.
Se vam je po prostem vikendu doma težje vrniti v trenutno realnost?
V začetku mi je bilo res nekoliko hudo. Že v soboto zvečer me je stisnilo ob misli, da se moram naslednji dan vrniti. A sčasoma to postane rutina. Lažje mi je bilo, ko sem si zapor začela predstavljati kot službo.
Imate doma otroke?
Ne, nimam, imam pa kužka.
Verjetno vas je vsakič zelo vesel.
Da, res je. Prejšnji kuža mi je sicer med prestajanjem kazni poginil, kar je bil zame dodatni šok. Razmišljala sem, da se morda to ne bi zgodilo, če bi bila doma. Po drugi strani je bil že zelo star, povrh je nastopila še bolezen. Dolgo časa sem se samoobtoževala, ker me ni bilo poleg, ko me je najbolj potreboval.
Najtežje je zagotovo sprejeti, da življenje vaših bližnjih teče mimo vas, kajne?
Je zaradi tega veliko stisk?
Zagotovo. Veliko zavisi od tega, kako jih posameznica dojame, sprejme in predela. In predvsem to, kako sploh pristopi k reševanju težav.
Zapor na štirinajst dni obišče psihiater, dnevno imate za pogovor na voljo tudi psihologinjo. Se veliko zapornic udeležuje pogovorov?
Da. Na pogovor pri psihologinji se lahko prijaviš s prijavnico, za bolj konkretne zadeve pa nam je na voljo tudi psihiatrinja.
Kako se vi soočate s stiskami, kaj vam predstavlja ventil?
Predvsem izhodi konec tedna. To je tisto, kar me rešuje.
Ste v tem času o sebi spoznali kaj novega?
Predvsem to, da sem zmogla 'preglodati' to zadevo, zaradi katere sem tu pristala. Da sem si oprostila napake. Predvsem pa to, da sem duhovno zrasla in se znala upreti zaporniškemu življenju.
Ste morda pridobili tudi nove veščine na delavnicah, ki jih tu organizirajo?
Za delavnice in izobraževanja je tu zelo dobro poskrbljeno. Priučila sem se predvsem strpnosti in spoznanja, da vsaka nekaj zna in ve, ter da skupaj tvorimo določeno celoto. Pridobila sem razumevanje in spoštovanje do mnenj drugih ljudi. Tega mi je v zunanjem svetu manjkalo in zdaj to dojemam kot odskočno desko za naprej.
Se vam zdi, da zapor človeka na nek način razčloveči, ali so to zgolj stereotipi, ki jih gojimo zunaj?
Odvisno je od tega, če si dopustiš in dovoliš, da te razčloveči. Če pa si 'podstrešje' urediš in si razjasniš pojme kaj, zakaj, kako, je dejstvo precej lažje sprejeti.
Zavod za prestajanje kazni zapora, Ig pri Ljubljan.
Ste znotraj zapora izgubili nekaj ženstvenosti?
Menim, da je nisem. Za punce z zaprtega oddelka, ki nimajo izhodov, je resnično težje. To lahko pripomore k dejstvu, da so določene izgubile nekaj ženstvenosti.
Kako pa je z uniformami?
V celotnem zaporu nikjer ni uniform, vse smo v lastnih oblačilih. To nam zelo veliko pomeni in predstavlja velik plus. Izjema je le pri puncah, ki delajo v kuhinji in nosijo belo uniformo.
Načeloma ste s pogoji, ki vladajo tukaj, zadovoljni?
Treba se je zavedati, kje smo in da smo storile napako, zaradi česar smo sedaj tukaj. Lahko bi imela veliko vprašanj, zakaj zavod deluje tako, kot deluje, a treba ga je sprejeti. Njegov namen je, da tu prestanemo kazen, se naučimo česa novega o sebi, sprejmemo svoje napake. Definitivno je to velika življenjska šola za naprej.
Zavod za prestajanje kazni zapora, Ig pri Ljubljani.
Kot ste rekli, je meja med zunanjim svetom in zaporom tanka, obenem pa se obratno zdi ta meja precej oddaljena?
Da, res je. Ko se enkrat znajdeš v zaporu, se zunanji svet zdi zelo oddaljen. Zdi se ti, da se ti je svet zrušil nad glavo. Naenkrat si sam med neznanimi ljudmi, ne veš, kako sistem funkcionira. Na začetku si nisem znala predstavljati, kako bom preživela vsa ta leta v zaporu. Prvi mesec nisem živela le iz dneva v dan, temveč iz ure v uro.
Ni bilo nasilja in konfliktov, temveč zgolj izziv, kako preživeti sama s sabo. Bilo mi je zelo hudo, vendar je šlo za moj lastni boj. Dejstvo, da sem morala priti v zapor, je bil zame pekel. Nato začneš postopoma delati majhne korake na poti iz tega pekla. Kot rečeno, ne zanikam svoje krivde, nismo pa vsi ljudje, ki pristanemo za zapahi, hudi kriminalci. Nismo slabi, le zašli smo s prave poti. Vem, da si je določene stvari težko predstavljati, dokler se sam ne znajdeš v taki situaciji. Treba je biti le odprt in ljudem prisluhniti, ter jih predvsem ne obsojati.
