Čeprav je od obdobja, v katerem je sogovornica (ime je znano uredništvu) odslužila svojo kazen, minilo že skoraj šest let, se dogodkov iz zavoda za prestajanje kazni spominja v živo. Težkih trenutkov, ko je komaj zadrževala solze, je bilo ogromno, veliko pa je bilo tudi takih, ki se jih z veseljem spominja in se jim še danes nasmeji. Stike z nekaterimi obsojenkami je ohranila do danes, z nekaterimi se sliši tudi prek telefona. Obdobje za zapahi ji je življenje obrnilo na glavo, a kot pove, je od njega potegnila tudi nekaj dobrega; naučila se je reči ne in začela sebe postavljati na prvo mesto.
Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Zdi se ji, da so predstave o stanju v zaporih s strani javnosti dostikrat popačene, žalosti pa jo predvsem to, da smo ljudje pogosto preveč obsojajoči, četudi ne poznamo celotnega ozadja.
Večina ljudi o tej izkušnji ne želi spregovoriti, kako to, da vam to ni težko?
Predvsem zato, ker si močno želim, da bi se tovrstno dojemanje spremenilo. Ne glede na to, kaj kdo stori, smo na koncu koncev vsi ljudje. V življenju vsi delamo napake; eni večje, drugi manjše, a vsak si zasluži novo priložnost. Soditi človeka na osnovi ene napake, ni prav. Ljudje smo zelo obsojajoči in hitro na nekoga pokažemo s prstom. Če nečesa še nisi izkusil, bodi raje tiho in ne obsojaj. Nikoli ne vemo, kaj se je človeku zgodilo in kaj ga je do tega pripeljalo.
Če vzamemo za primer bivše odvisnike; tako kot vsi ostali so po tem, ko odslužijo kazen, vrženi na cesto. Žal ne poznajo druge družbe in se bodo takrat, ko bo zanje nastopila kriza, čutili osamljene ter se tako avtomatično zatekli k znanim obrazom. Žal to storijo ne glede na to, da se želijo izboljšati in postaviti na noge. Neredko se zato tudi zgodi, da si zadajo usodni 'šus', ker jim ni več za živeti in se ne čutijo razumljeni. Kot že rečeno, ni pomembno, kaj si storil, pa čeprav bi nekateri napake ponovili. V takih trenutkih se je treba vprašati, zakaj bi nekaj ponovili in poiskati vzrok za njihova dejanja. Ker nas je v zaporu enostavno preveč in premalo zaposlenih, se z nami skoraj nihče ne ukvarja.
Kako se spominjate preživljanja božično-novoletnih praznikov v zaporu?
Bilo je zelo težko, posebej ker imam ta praznik rada in mi veliko pomeni. Zelo hudo je, če te nihče ne pride pogledat. Občutke, ki so me preželi, zelo težko opišem z besedami. Drži pa, da smo se trudile same pričarati božično vzdušje in imele celo svojo polnočnico, ko nas je obiskal župnik.
S čim ste imeli po vrnitvi v realnost največ težav?
Obdobje ponovnega privajanja na 'normalno' življenje je zelo občutljivo. Strah me je bilo iti v trgovino ali pa čez prehod za pešce, ustrašila sem se vsakega policijskega avta, ki je pripeljal mimo. Enkrat sem celo spustila volan avtomobila, ko sem za seboj opazila policijski avto. Striktno se držiš vseh pravil in predpisov; bognedaj, da greš čez cesto tam, kjer ni prehoda. Počutiš se, kot da ti na čelu piše, da si bil v zaporu in vsi vedo, kaj si storil. Psihično je to obdobje izjemno naporno, nihče te tudi ne razume. Ko sem po vrnitvi iz zapora nekaj časa živela pri prijateljici, sem vsak dan nekaj do 21.00 mirno sedela na kavču oziroma postelji. To je v zaporu namreč čas za raport, ko pazniki štejejo kaznjenke in kaznjence.
Na meni je zapor skratka pustil veliko posledic. Po izteku kazni si dobesedno vržen na cesto in na to te nihče ne pripravi. Že če si zaprt zgolj dva tedna, na tebi to pusti določene posledice, če pa znotraj preživiš daljše obdobje, je toliko težje. Čeprav na nek način imaš stik z zunanjim s svetom, ga v bistvu nimaš. Sama sem na primer izgubila tri leta življenja, saj nisem vedela, kaj se zunaj dogaja. Določene stvari enostavno ne pridejo do tebe oz. se zanje ne zanimaš.
V Sloveniji bi morali urediti, da se posameznika pred prihodom v zapor pomiri ter na ta način psihično pripravi nanj, z njim pa se je prav tako treba ukvarjati, ko pride ven. Na tem področju zija ogromna luknja.
Ste se dneva izpusta potemtakem sploh veselili, ali ste ga pričakali z obilico strahu?
Imela sem mešane občutke, saj nisem vedela, kaj me čaka zunaj. Čeprav so mi družinski člani in prijatelji pravili, naj si vzamem čas zase, tega nisem želela in sem takoj pričela z delom. Sem pač te vrste človek, ki mu ni težko poprijeti za delo. Moraš preživeti; pa naj gre za navadno službo ali pa delo na črno. Zelo slabo sem se denimo počutila, ko so se sodelavci na primer pogovarjali o zadevi, za katero sem bila obtožena. Takoj sem pomislila, da me opravljajo, pa čeprav se sploh niso pogovarjali o meni. Nekajkrat sem se celo sama izdala.
In kakšnega odziva ste bili med sodelavci deležni?
Imela sem zelo v redu sodelavce, ki me niso obsojali. Verjetno je k temu pripomoglo to, da so me poznali že od prej. Vedeli so, kdo sem. Verjetno je drugače, če po vrnitvi iz zapora na novo iščeš službo. Delodajalec te ne pozna in te nehote obsodi. Tak pečat se lahko vleče v nedogled. Vsi delamo napake. Ogromno ljudi naredi velikanske napake, pa nikoli ne pristanejo za zapahi.
Gledate na svojo izkušnjo danes morda z drugačnimi očmi, kot neke vrste novo priložnost, ki vas je nečesa naučila?
Zagotovo. Spoznala sem kvalitetne ljudi, obdržala prave prijatelje. Življenje moramo vedno jemati kot šolo; če se mi to ne bi pripetilo, bi me morda doletelo še kaj hujšega. Menim, da je že moralo biti tako. V zaporu sem se osredotočila na določene stvari in se veliko ukvarjala sama s sabo.
Prebrala sem izpoved druge obsojenke, ki je priznala, da je v zaporu občutila ogromno jeze in agresije, s čimer se pred tem ni soočala. Ste se tudi vi srečali s podobnimi občutki?
Ne, sama sem občutila zgolj žalost. Že samo sojenje je bilo zame zelo naporno, saj sem zamenjala veliko število odvetnikov, ki se z mano sploh niso ukvarjali. Nihče me ni poslušal. Eden izmed njih mi je celo dejal, da se z mano sploh ne bo ukvarjal, ker sem v taki godlji, da mi ni pomoči. Odvetnike mi je dodelila država, saj si sama tega nisem mogla privoščiti. Svetovali so mi, naj se zagovarjam z molkom, kar sem tudi storila. Danes menim, da je bila to največja napaka.
Sama se torej nisem soočala z agresijo, zgolj z žalostjo. Čeprav sem se na odhod v zapor sama pri sebi pripravljala, se na te pogoje v bistvu nikoli ne moreš dovolj dobro pripraviti.
Zdi se, da ima javnost nekoliko napačne predstave o stanju v zaporih, ki se jih prikazuje zelo negativno, k temu verjetno pripomorejo tudi filmi. Kakšno pa je stanje v resnici?
Najbolje je, da prideš sam, saj se to lahko kasneje pozna. Sprejmejo te, ti vzamejo določene stvari in dajo oblačila. Za zidovi pa si deležen številnih napotkov in nasvetov sokaznjencev, kako naj bi se obnašal in kaj bi lahko počel. Zanimivo je, da o tebi vse vedo še preden prideš v zapor. Moram pa priznati, da sem bila na prestajanju kazni v 'dobrem' obdobju, ko se niso dogajale grozne reči. Moraš se prilagoditi, npr. hrani, in prej ko to storiš, boljše je. Ni pa vse tako bleščeče, daleč od tega. Hrana je res nekvalitetna, tudi do zdravnikov zelo težko prideš.
Pravijo, da v zaporu lahko zaupaš zgolj sebi. To drži?
Lako rečem, da je to dejansko izkušnja, ki me je obogatila. Znam reči ne. Veliko ljudi je prekinilo stike z mano, veliko sem jih sama 'odpikala'. Na vseh področjih je treba narediti prostor novemu. Jeza in agresija sta najhujši stvari, ki ju lahko narediš sam sebi. Jaz sem se že takrat, ko sem storila kaznivo dejanje, zavedala, da nisem ravnala pravilno. A karma je na vsakem vogalu.
Ste si za svoja ravnanja uspeli odpustiti?
Da, vendar šele takrat, ko sem zapor zapustila. Odpustiti sebi je najtežje in ob tem procesu sem čutila ogromno bolečino. Ni organa v telesu, ki me takrat ne bi bolel.
