"O, ste našli zvonec? Mislim, da ste eni izmed prvih, ki ste ga sploh opazili. Kar vstopite, da vam razkažem naš center, čeprav je danes za javnost zaprt. Vidite lahko različne primerke obvodnih živali, ki jih preučujemo v zavodu. Vse smo našli povožene oziroma kako drugače smrtno poškodovane," nam Marjana Hönigsfeld Adamič, ustanoviteljica zavoda Lutra – Inštituta za ohranjanje naravne dediščine hiti razkazovati zbirko vider, kun, bobrov in drugih živali na policah v centru AQUALUTRA.
Beseda namreč ne bo tekla o vidrah, ki so bile ključne za ustanovitev zavoda in so še vedno njene najljubše živali. Prav tako osrednja tematika pogovora ne bodo bobri, ki so zaradi trenutno odvijajočega projekta LIFE BEAVER, sicer zelo aktualni. Na (dolgo) pot v osrčje Prekmurja so nas vodile druge obvodne živali, ki se na medijski agendi niso znašle po svoji krivdi. To so nutrije, ki vse od konca maja, ko je Krajinski park Barje napovedal odlov tamkajšnjih nutrij, razdvajajo javnost.
Ta se bo sicer namesto v začetku avgusta začel konec tega meseca oz. v začetku septembra. Kot je povedal direktor Krajinskega parka Ljubljansko barje Janez Kastelic, so k odločitvi pripomogle daljše logistične priprave in ne pritiski.
Naj spomnimo, da so predstavniki 20 društev in organizacij konec julija ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predali več kot 25.000 podpisov peticije, ki nasprotuje odlovu nutrij in poziva k razglasitvi takojšnjega moratorija na odlov. Ena izmed podpisnic je tudi partnerka premiera Roberta Goloba Tina Gaber, ki se je obregnila ob študijo ljubljanske Biotehniške fakultete o naravovarstveni problematiki nutrije in pižmovke na Ljubljanskem barju, ki naj bi namigovala na sistemsko korupcijo. Tudi premier je ocenil, da bi za upravljanje populacij nutrij lahko našli boljšo rešitev.
Imate okvirne ocene, kolikšen del populacije vider, bobrov, nutrij in ostalih obvodnih vrst je bilo prizadetih?
Teh podatkov še nimamo, iz izkušenj in drugih študij pa vemo, da tako izjemne poplave zagotovo vplivajo na omenjene vrste. Poleg tega večino vodnih organizmov, tudi ribe, ob takih poplavah enostavno odnese. Precej časa traja, da se populacije obnovijo in ekosistemi spet najdejo ravnovesje. Prav zato je tako pomembno, da reke, njihove brežine in obrečne strukture, kot so mrtvice, rokavi in prodišča, pustimo v naravnem stanju. Mnogo živali si tam poišče zatočišča. Če ima reka obdelane brežine, se živali nimajo kam skriti in jih voda enostavno odnese.
Pomembni so tudi pritoki, ki so ob tako velikem deževju občutno narasli. Dejansko je šlo za izjemne dogodke, ki si jih nihče ni upal napovedati. Vendar so prav ti pokazali slabe načine gospodarjenja oziroma upravljanja z vodami. Čeprav ljudje menimo, da z vodami lahko upravljamo in imamo s tem v zvezi posebne načrte, težko priznamo, da je to v bistvu nemogoče. Še nase pogosto nimamo vpliva, kaj šele na naravne ekosisteme. Ti so se namreč vzpostavljali tisočletja in več. Največ, kar lahko storimo, je, da jim prisluhnemo in se jim poskušamo prilagoditi. Temeljito bo treba razmisliti o nadaljnjem prostorskem načrtovanju in vzpostaviti povsem novo strategijo.
Bi lahko katero območje izpostavili kot najbolj kritično za omenjene populacije v času poplav? Kot vemo, je bilo tokrat na Ljubljanskem barju, ki je sicer pogosto pod udarom, dokaj mirno.
Težko bi izpostavila le določena območja. Največ razmišljam o Savi kot naši osrednji reki, ki odvaja in napaja podtalnico na ozemlju, ki zavzema ¾ Slovenije. Če pod drobnogled vzamemo njeno porečje, bodo posledice katastrofalne. Trenutno lahko le ugibamo o številu bobrišč, ki so jih odnesle poplave.
Ljubljansko barje se je kot ekosistem v tem primeru toliko bolj izkazalo, in sicer kot naravna goba, ki posrka vodo, jo skladišči in odvaja, ko je pomanjkanje. Ravno zato je pomembno ohranjati različne vrste mokrišč oziroma barij. Obstajajo različni načrti o osuševanju barij in celo o zamašitvi Cerkniškega jezera, vendar govorimo o nerazumskih človeških idejah. V odnosu z naravo bi morali biti ljudje veliko bolj ponižni in so od nje raje več naučili.
Krajinski park Ljubljansko barje je pritegnilo največ pozornosti javnosti zaradi nedavnega odloka o načrtnem odlovu nutrij na tamkajšnjem območju. Bi bilo po vašem mnenju to smiselneje za katero izmed tujerodnih invazivnih vrst, ki povzročijo več škode?
Razlikovati moramo med tujerodnimi vrstami, ki so invazivne, in med tistimi, ki niso. Invazivna postane takrat, ko škoduje domorodnim vrstam, jih izpodriva in zavzema njihov življenjski prostor. Ni mi znano, da bi nutrije izpodrivale katero izmed naših vrst; živalskih ali rastlinskih. Prehranjujejo se namreč izključno z rastlinsko hrano.
Problematika nutrij je večplastna. Strokovnjaki so pozabili na vidik odnosa ljudi do narave ali druge vrste organizmov. Ljudje so z več kot 25.000 zbranimi podpisi proti odstranjevanju nutrij pokazali svoje stališče, večina glasov pa prihaja od prebivalcev Mestne občine Ljubljana. Ne glede na zakon je njihovo mnenje treba upoštevati.
Veliko mestnih prebivalcev ima preko nutrij stik z naravo. Nutrije so prijazne do ljudi in se jih ne izogibajo, saj so socialne živali. Navadile so se celo prositi za hrano in se ob tem vzpenjajo človeku po nogah, podobno kot kužki. Vidro in bobra, ki sta domorodni vrsti, denimo, boste težko opazovali v naravi, kaj šele, da bi prosila za hrano.
So nutrije res prenašalke bolezni? Omenja se namreč, da naj bi prenašale leptospirozo. Ali jo prenašajo tudi druge živali?
V Krajinskem parku Ljubljansko barje so naročili izvedbo analize, ki pri nutrijah ni odkrila nobenih bolezni. Kot vse vrste imajo tudi one zajedavce in druge specifične bolezni, ki pa za ljudi niso nevarne.
Nutrije so lovna vrsta. Zakaj se po vašem mnenju kljub temu širijo?
Nutrije so v naši naravi, odkar so jih začeli pri nas gojiti na farmah za krzno, tj. pred 2. svetovno vojno. Ves ta čas veljajo za lovne živali, vrsta divjadi, ki se jo lahko lovi skozi vse leto. Ena takih farm je stala v dolini reke Rižane, ki je bila sicer znana kot farma bobrov, a so bile v resnici tam nutrije. Seveda iz vsake farme živali lahko uidejo. Na njihovo število pa so vplivale hude zime, ki so bile včasih precej hladnejše od današnjih. Danes nutrije zime večinoma preživijo, najbolj pa so se razširile v zadnjih 20 letih.
Kaj je glavni razlog, da strokovnjaki niso že prej ukrepali? Kaj je sprožilo pogrom nad nutrijami?
Evropska komisija je že dolgo tega sprejela dokument o invazivnih tujerodnih vrstah, na katere je po novem uvrstila tudi nutrije. Zapovedala je ukrepe o omejevanju njihove populacije, pri tem pa ni določila tudi načina omejevanja. Pri nas smo bolj 'papeški od papeža' in smo Evropsko komisijo nemudoma ubogali. Zadeve smo se lotili na svoj način, čeprav bi lahko ubrali tudi drugo taktiko.
Kakšne načine za omejitev populacije nutrij bi bilo po vaši oceni smiselno pretehtati?
Kot sem že omenila, je bila nutrija pri nas v Zakonu o lovu uvrščena na seznam lovnih živali. Lov je dovoljen skozi vse leto, a lovci raje lovijo trofejne živali. Ne potrebujejo jih za hrano, zato se jim zanje ne zdi smiselno trošiti streliva in energije.
Strinjam se, da je tujerodne vrste treba omejevati, da jih ni preveč. Koliko je preveč, je vprašanje, o katerem vsak posameznik drugače razmišlja. Za nekoga je preveč že ena žival določene vrste, za drugega, ki je bolj toleranten, je to morda sto. To se nanaša na vse živali, tudi na avtohtone vrste, kot so volkovi, medvedi, risi …
Kaj je torej preveč? V biologiji poznamo izraz vitalna populacija, ko je za vsako vrsto posebej določeno, koliko znaša njihovo najmanjše število, ki omogoča preživetje. Za tujerodne vrste ni treba ohranjati vitalne populacije in je število lahko manjše.
Kako velika je sploh trenutno populacija nutrij v Sloveniji?
Težko je oceniti. Nekateri menijo, da jih trikrat preveč kot nekdaj, čeprav jih nikoli nihče ni štel. Dejstvo je, da jim na Barju okolje ustreza, škode, ki naj bi jo tam povzročile, pa nisem zaznala. Zagotovo skopljejo kak rov na brežini. Če so brežine poraščene z naravno vegetacijo, obvodne živali, kot so nutrije in vidre, zlahka najdejo priložnost za domovanje med koreninskim spletom starih vrb, jelš in drugih drevesnih vrst.
Vprašanje je, kdo je tu bolj škodljiv. Po mojem mnenju bolj Hidrotehnik in podobna vodogradbena podjetja ter Direkcija za vode, ki naroča posege v vodotoke, npr. Gradaščico. Vse nutrije tega sveta ne morejo povzročiti take škode. Brežine 'profesionalci' oblagajo z različnimi materiali in s tem na zelo neprimerne načine posegajo v vodotoke.
Kot ste dejali, so nutrijo v EU spoznali za invazivno tujerodno vrsto. Ali to pomeni, da so invazivne za celotno področje EU, ali pa bi morala stroka proučiti invazivnost za vsako državo oziroma območje posebej?
Stanje neke populacije se med državami razlikuje, saj so naravne razmere različne. Zato je odgovornost posamezne države, da pripravi ustrezen program za upravljanje določene populacije. Od tega so odvisne metode lova, vzdrževanja in omejevanja populacije. Menim, da bi se morali tudi mi bolj ozirati na to.
Kako dobro je to področje urejeno v Sloveniji? Kje vidite največje pomanjkljivosti?
Mislim, da ni. Navodila Evropske komisije so ohlapna z razlogom. Vsaki državi da proste roke za izbiro primerne metode. Pri nas so dosti bolj invazivni tujerodni raki, npr. signalni raki, ki izpodrivajo naše potočne rake. Iz Združenih držav Amerike so jih pripeljali na Švedsko in nato nenamerno razselili vzdolž Evrope. Na Goričkem jih na srečo sicer še ni. Potočni raki so si po račji kugi komaj opomogli. Tujerodni raki prenašajo to nevarno bolezen, sami pa ne zbolijo, saj so nanjo dovolj odporni.
Trenutno se omenjenih rakov ne odpravlja. V primeru, da posameznik raka najde, je sicer zapovedano, da ga ne sme vrniti v vodotok in ga lahko poje. Signalne rake so v Evropo prinesli prav za namen gojenja.
Tudi bober je pri nas dolgo veljal za izumrlega, kako se sedaj to rešuje? Kako uspešen je vaš projekt in kako razširjeni so danes bobri v Sloveniji?
S projektom si prizadevamo vplivati na javno mnenje in ljudem razložiti, kaj je škoda. Gre za ekonomsko kategorijo, ki smo ji jo izmislili. Nastane npr., ko je prometna nesreča in je posledica nečesa, kar smo povzročili mi, ljudje. To, kar počno živali, ki se v naravi prehranjujejo na svoj način, ne moremo imenovati škoda. To je zgolj njihov vpliv na okolje, ki se mu ne morejo izogniti. Tudi okolje vpliva nanje, a tako v naravi je.
Bobra na našem ozemlju ni bilo približno 200 let. Z informiranjem vse več ljudi ve, kaj lahko od njega pričakujejo. Če imamo določene pridelke ali njivo, jih je seveda treba zavarovati.
Kako blizu ali daleč so nutrije bobrom?
Oboji spadajo med glodavce in so rastlinojedi. Več vzporednic skoraj ni. Nutrije prihajajo iz Južne Amerike, bobri pa so evrazijskega porekla. Nutrije so ob bobrov precej manjše, zato ne verjamem, da bi ga lahko izpodrivale, kvečjemu obratno. Ko bodo bobri zavzeli določene vodotoke, se bodo nutrije začele umikati. Sta naravna konkurenta in bobri bodo poskrbeli, da se nutrije ne bodo preveč razširile.
Menim, da se nutrij zaenkrat nimamo za bati in bi z njimi lahko bolj prijazno ravnali. Navsezadnje te živali niso ničesar krive, prinesli smo jih sami zaradi lastnih koristi.
dezurni@styria-media.si
Kam je šla zdrava kmečka pamet?Sami idi odločajo namesto nas
Vprašanje kdo je kriv,da ljudje futrajo ptiče na tržnici,potem ti serjejo po mizah,in dobiš ptičjo gripo-ajd odgovor porosim
Nutrije naj bodo v živalskem vrtu. Drugače naj se jih pa odstreli ker niso domače živali ampak so prišle iz tujine tako kot ilegalni imigranti