Intervju: Izkušnje iz življenja za mladi rod

Pred pol stoletja ste prišli študirat v Jugoslavijo – najprej ste imeli v mislih Bosno?

Letos bo 51 let. Na ministrstvu v Beogradu, kamor so nas napotili, je bila neka Slovenka; mislim, da ji je bilo ime Nada. Nekatere je usmerila v Skopje, nekatere drugam. Prosil sem, naj me pošlje v Sarajevo, a je rekla, da je bolje, da grem v Slovenijo – tam so lepše punce (smeh).

Ste prišli v Jugoslavijo prek kakšnega projekta o sodelovanju neuvrščenih?

Takrat je bilo res kar nekaj propagande, kako v redu sta Tito in Naser, ampak odločilen je bil ekonomski vidik. Obljubljali so mi, da bom lahko živel s 13 dolarji na mesec. Dejansko nisem mogel verjeti, da se da s tem shajati, in to s prenočiščem, zajtrkom, kosilom in večerjo – pa še za kakšen napitek je ostalo, ko sem šel v mesto. Pozneje so stroški seveda zrasli na 20 in na koncu že na 50 dolarjev.

Zakaj ste ostali v Sloveniji, prav zaradi žensk – torej žene?

Zaradi različnih faktorjev. Najprej sem si poiskal službo in razmišljal o vrnitvi, a hčerka je rasla in kmalu sem ugotovil, da je prepozno. Žena je imela dobro službo, jaz sem imel vse, kar sem želel ... To je bil šok za starše; oni so me finančno podpirali ...

Takrat ste končali višjo stopnjo na strojni fakulteti, tako da imate zdaj kot diplomant univerzitetne stopnje izjemen vpogled v to, kakšna je razlika med študijem takrat in danes.

Razlika je ogromna. Takrat smo bili v stari stavbi, profesorji so bili stari …, zdaj pa sem padel med računalnike in drugo sodobno opremo. Takrat smo računali na tablice.

Bi lahko rekli, da so (ste) bili takrat študenti bolj povezani, tudi družbeno odgovorni, danes pa je vse skupaj le biznis?

Ko si mlad, ne veš, zakaj študiraš, ko pa imaš neko kariero, kilometrino, vidiš, da je zadeva drugačna. Zamujal nisem na nobena predavanja, niti vaje, študiral sem resno, diskutiral s profesorji. V bistvu je bil to izziv in vztrajal sem. Ko sem prišel v Slovenijo, nisem znal jezika, ni bilo knjig, žena mi je prepisovala zapiske – precej se je namučila.

Kako so na vas gledali vaši kolegi in profesorji na drugi strani? Ste imeli zaradi starosti kakšne privilegije?

Niti prej niti zdaj nisem imel nobenih privilegijev. Odgovornost za neuspehe sem prevzel nase.

Težave s slovenščino imate pa še vedno …

Govorim tri jezike – arabskega, angleškega in slovenskega – in vse tri slabo (smeh). Tudi materinščine ne obvladam ... Angleščino sem se učil od četrtega razreda osnovne šole do konca gimnazije in je edini jezik, ki ga uporabljam pri učenju. Slovenščina je pretežka, čeprav lahko ves dan govorim slovensko (smeh).

Skoraj vsak dan ste se vozili na predavanja s Senovega v Ljubljano – največkrat z vlakom, pozimi, poleti, v mokasinih in obleki ...

Vstajal sem ob petih zjutraj, ljudje so me spraševali, kam grem, jaz pa: “V šolo.” Profesorji so mi večkrat rekli, da mi ni treba hoditi na vsa predavanja, a jaz sem želel diskutirati z njimi. Moram reči, da so me vsi spoštljivo obravnavali, rekli so, da sem pridobitev za fakulteto, in nasploh sem imel prijeten občutek. Če sem šel v pisarno ali na referat, so bili vsi prijazni.

Kmalu ste postali prava maskota fakultete?

(Smeh) Ja, tako je. Če ostaneš preprost, te imajo ljudje radi.

Kosila ste si plačevali z boni, največkrat v družbi mladih. Kako so na vas gledali gostinci? So vedno zahtevali dokumente, so vas kdaj zavrnili?

Zgodilo se je, da se je kak natakar prijel za glavo, ampak večjih težav nisem imel. Družba mladih mi je pa vedno ustrezala.

Je bil študij torej zgolj izziv ali tudi neko vračanje v mladost?

Bil je predvsem izziv, moram pa reči, da sem se vedno čutil mladega.

Kaj pa zdaj, se boste še izobraževali?

Program, ki sem ga razvil v diplomski nalogi, bom razvijal naprej. Gre za čiščenje vode v Jordaniji. Prevedenega v angleščino ga bom predstavil tudi v svoji domovini. Poglobil se bom v procese in tehnologijo.

Jutri torej poslovno odhajate v Jordanijo?

Ne, na obisk. Ampak vzporedno lahko naredim kaj tudi v tej smeri. V Jordaniji poznam vplivne ljudi in lahko upam na najboljše.

Zdaj se ravno končuje ramadan. Spoštujete verske običaje?

Ravno zato grem tja proti koncu ramadana (smeh). Nisem preveč veren, ampak tudi če bi bil, jemljem zdravila in se ne morem držati strogega posta. Zadnji dve noči bom tako v pričakovanju konca ramadana, ki ga vsi pričakujejo z velikim veseljem. Potem me čaka poroka nečakinje. Nobenega brata ni več, zato vsi nestrpno čakajo strica.

Kako bi ocenili strpnost v Sloveniji, ste se počutili sprejetega?

Osebno čutim, da je to moja domovina. Ni železarne v Sloveniji, ki je ne bi obiskal, poznam ogromno ljudi. Arabski pregovor pravi, da moraš, če živiš med nekimi ljudmi samo en mesec, spoznati njihovo kulturo in navade ter biti kar se da odprt. Jaz osebno sem tak tip človeka.

Tudi vaš sin se je izobraževal, ko je bil že starejši, vaši nečaki so zdravniki; skratka, vsa družina je izobražena. Je izobraževanje nacionalni šport ali gre le za vašo družino?

Ogromno ljudi v Jordaniji se izobražuje. Ljudje kar tekmujejo med seboj. Ko sem odšel od doma, v našem mestu ni bilo univerz, zdaj jih je že deset.

Vaš stric je bil celo minister v vladi?

Ne, to je bil bratranec. Bil je minister, senator, predsednik skupščine, zdaj pa je ustanovil novo stranko.

Tudi sami ste bili politično aktivni?

Še vedno sem. Ampak to ne pomeni, da ljudi razvrščam po strankah. Vsak naj ima svoje mišljenje.

Bi lahko rekli, da je tujcem bližja leva opcija?

Ja, mislim, da.

Čeprav so nekateri goreči podporniki nacionalne stranke?

Tudi to je res. Med Arabci je to zelo pogost pojav. Ampak razlikovati moramo med nacionalnimi in nacionalističnimi pogledi. Arabci smo ponosni na svojo nacionalnost, če razumete. Imamo pa seveda tudi nacionaliste (smeh).

Kakšno je vaše mnenje o Borutu Pahorju; poznata se tudi osebno?

Lahko rečem, da sem zelo razočaran, čeprav je očitno, da je pošten; je pač imel bando okoli sebe. Naredil je tudi nekaj napak, ampak v osnovi je pošten. Mislim, da je škoda, da je prevzel premiersko mesto – ta kaos v državi bi moral prepustiti drugim, ki imajo danes toliko povedati čez njega.

Precej časa ste v Jugoslaviji živeli zelo skromno, potem vam je oče zapustil nekaj premoženja, zaradi česar ste bili eden od bogatejših ljudi v državi, nato pa ste spet ostali brez vsega. Bi lahko rekli, da je v vaši krvi neki ekstremizem?

Ja, to je neka gaussova krivulja. Danes bi se sicer težko znova dokopal do takšnega premoženja, ampak stvari gredo na bolje. Oče mi je zapustil več zemljišč, ker je mislil, da se bom vrnil domov … Zanj je bil to velik šok. Mislil je, da bom postal minister, direktor, ampak obrnilo se je drugače.

Tudi študij pri 70 letih je neke vrste ekstremizem ...

Točno tako.

Kako se je učiti pri teh letih, si je težko zapomniti snov?

Moram reči, da sem se letos po končanih predavanjih učil šest ur na dan. Ko sem bil mlad, seveda bistveno manj. Ampak mene zanima vse. Ko se učim o Newtnovih zakonih, želim izvedeti vse o njem.

Ni pa potreben kakšen bilobil?

O, je (smeh). Eden od profesorjev mi je rekel, da sem zelo trmast. Tudi to pomaga.

Kakšno je vaše stališče do slovenske misije v Afganistanu, Iraku?

To je absolutno zgrešeno in ne bo nobenega uspeha. In da bi zato življenje izgubil še kak Slovenec? Ni uspelo niti Rusom niti Američanom; naj domačini stvari uredijo med seboj. Vsaka vojna je zgrešena.