Diktator ali imitator?

Po dobri slovenski navadi tudi po tokratni kampanji vemo, kdo ima najbolj trdo kožo, a ne vemo, kdo bi naslednja štiri leta najbolje vodil našo državo. Viranta je afera Nadomestila uničila, ker je startal kot pravičnik in poštenjak. Vso drugo nekritično pogrevanje nepremičninskih afer je povsem nepomembno. Jankovič in Janša v zavesti ljudi nista popolna, zato jima minuse oprostijo lažje kot Virantu. Imata pa še eno prednost – oba sta generalska tipa in ljudje v času krize iščejo antipod Pahorju, ki ima sicer najmanj napak, ki hranijo slovensko fovšijo, a ni sposoben udariti po mizi. Kaj je za blaginjo ljudi pomembnejše? Vzklikali smo Tito, Tito, ko nismo imeli za kruh. Bi, ko ne bi videli nobene rešitve več, vzklikali Pahor? Janša? Ali Janković?

Iščemo ključavničarja. Ljudje iščejo nekoga, o odločitvah katerega ne dvomijo. Neke vrste boga, ki tudi slabo počne z nerazumljivim, a višjim ciljem. Če bi presojali napake in sposobnosti kandidatov, bi Janša in Janković kvečjemu stopicala pred pragom državnega zbora. Ampak če smo požrli že čisto vse, če bo v parlament še enkrat prišla SNS, če se vanjo vrača NSi, če bi lahko tretje mesto zasedel Pavliha na čelu upokojencev, ki so se mu še upokojenci odrekli ... Potem imamo lahko tudi ključavničarja za mandatarja. O njegovih odločitvah kot nekoč ne bomo smeli dvomiti, zato nas ne bo več razžiral strah pred prihodnostjo. Vso breme bo prešlo na boga in ideologa ... Ljudje bodo vzklikali eno od zgornjih imen, a skoraj prepričan sem, da šele takrat, ko bodo zahtevali njegovo glavo. Ko bo jasno, da je diktator le slab imitator.