Emuni univerzo je kot enega od prednostnih in uglednih projektov Unije za Sredozemlje ob koncu predsedovanja Evropski uniji leta 2008 zagnala vlada Janeza Janše. Zavezala se je, da bo pomagala univerzo ustanoviti, ta pa naj bi se postopoma osamosvojila – s pomočjo evropskih sredstev pa tudi donacij, ki jih pomaga zbirati tako imenovana Emuni ustanova. Izoblikovala naj bi lastne študijske programe, hkrati pa prispevala k razvijanju visokošolskega in raziskovalnega prostora ter k razvoju družbenoekonomskega in kulturnega okolja v evrosredozemskih državah pa tudi k prepoznavnosti Slovenije v regiji.
Realnost. Tudi če Emuni ne dosega prav veliko od tistega, kar je zapisano zgoraj, pa ji ne moremo očitati, da nima vsaj ene lastnosti, ki jo imajo vsi veliki projekti slovenskih vlad: politično razklanost; čeprav bi vlada lahko znotraj projekta karseda podjetno poiskala čim večjo korist za lastno državo. Lani jo je zapustil predsednik Joseph Mifsud, nasledil pa Laris Gaiser, nesojeni kandidat za predsednika SLS. Janševa vlada je ravno dobro imenovala Andreja Rahtena za člana upravnega odbora, a tudi tu kontinuitete ne bo, saj ta odhaja, novega pa bo imenovala vlada Alenke Bratušek. Senati, odbori in delovna mesta v takšnih ustanovah tako postajajo priročna odložišča političnih kadrov in interesnih skupin. Tudi sicer postransko dejstvo, da sta člana častnega odbora Emuni ustanove turški predsednik vlade Erdoğan in nemški konservativni politik Pöttering, je gotovo dodaten znak, zakaj domači nečimrni levici za Emuni ni kaj dosti mar.
Komentar se nanaša na članek Pet let dela, a še nič študentov.
