28.junija se je po predvidenem načrtu tridnevnega usposabljanja ob osmi uri pri gasilskem domu v Trbovljah izvršila mobilizacija protiletalske baterije iz Trbovelj. Ker je jugoslovanska armada dan prej že začela z agresijo proti samostojni Sloveniji, je baterija dobila povelje za obrambo oddajnega centra Kum pred možnim helikoptrskim desantom. "Okrog desete ure smo na štabu teritorialne obrambe (TO) formirali baterijo in jo opremili z orožjem. Sestavljena je bila iz osmih protilestalskih topov »FLAK«, ki pa so bili žal neuporabni, ker je bilo strelivo shranjeno pod nadzorom jugoslovanske armade. Tako smo se oborožili še s štirimi protiletalskimi topovi M75, ter enim protiletalskim mitraljezom, BROWNING. Z vso opremo in 50 vojaki smo se tako s tovornjaki in terenskimi vozlili odpravili na vrh Kuma," zgodobo o boju za Slovenijo začne Rok Sterniša, poveljnik lahke topniške baterije, poročnik in pripadnik rezerevne sestave Teritorialne obrambe.
"Naša naloga je bila da obvarujemo oddajnik na Kumu"
Ko so prišli na vrh Kuma, so začeli pripravljati topove in mitraljez za obrambo. Topovske položaje so postavili tako, da so imeli pokrite vse smeri, razen severovzhodne, ki jo je branil pehotni vod iz Dobovca, saj strmina ni bila primerna za postavitev topov. Postavitev je bila naporna, saj se je večina s topovi srečala prvič. "Medtem ko smo se poveljniki sektorjev dogovarjali o obrambi, se je zaslišal hrup reaktivnega letala, nekaj časa zatem pa streljanje iz letalskih topov. V kratkem presledku sta mimo nas iz smeri Sevnice prileteli dve letali. Eno izmed letal je preletelo oddajnik. Mislim da, zaradi izvedovanja. Začeli smo streljati. Zaradi nepripravljenosti nismo mogli streljati iz vseh topov. Uspelo je le enemu topovskemu oddelku. A žal ne dovolj hitro. Predvsem zaradi bližine in hitrosti letal. Streljali smo tudi z mitraljezom," pove Sterniša.
9 ranjenih, en pogrešan
Letali sta se odpravili naprej. Za seboj sta pustili razdejanje. Ugotovili so, da imajo enega pogrešanega in enega poškodovanega. Medtem ko je pehotni dobovški vod imel osem ranjencev. Ranjence so odpeljali do sanitetnega vozila in nato v trboveljsko bolnišnico. Poškodovan je bil tudi oddajnik, saj je bil poleg anten, vodnikov in naprav uničen tudi glavni transformator.
Po napadu so začeli dodatno utrjevati položaje in popravljati orožje. Nato so se odpravili do Lontovža, malo nižje, in si uredili rezervne položaje. A niso imeli dolgo miru. "Ob dveh zjutraj smo prejeli obvestilo o poletu letal jugoslovanske armade proti Sloveniji. Takoj smo se odpravili nazaj na Kum in zasedli svoja mesta. Po uri čakanja se je izkazalo, da je bil alarm lažen."
Po omnejenem lažnem alarmu so tako vojaki vsak dan dežurali na položajih, čez noč pa so odšli v Lontovž, kjer so prespali."Nekaj dni se ni dogajalo nič posebnega, razen nekaj lažnih alarmov, ki pa so bili rezultat naših prenapetih živcev."
Nov napad, tokrat pripravljeni
"2.julija smo dobili povelje, da počakamo s premikom, saj prihaja izvidnica, ki nam bo pokazala novi položaj. Dva topa smo imeli pritrjena na vozili, dva pa sta bila pripravljena kot vsakič med premikom. Med čakanjem na povelje o odhodu smo prejeli sporočilo o prihodu helikopterjev. Izkazalo se je za neresnično. Oddahnili smo si, a ne za dolgo. Kar naenkrat je zagrmelo. Iz vrha Kuma je priletelo letalo. Začeli smo streljati s topovi. Nekateri zaradi jeze tudi s pehotnim orožjem. Iz smeri Plešivca je kmalu zatem priletelo še drugo letalo, ki je ogrozilo neposredno nas. Borili smo se z vsemi močmi in zadeli eno od letal. Kako močno je bilo letalo poškodovano, ne vemo, a smo kasneje ugotovili, da je odvrglo kabino," drugi napad na Kum opisuje Sterniša.
Ranjenih ni bilo
Na srečo tokrat ni bilo ranjenih, a so se vseeno umaknili na položaj na Ključevici, ki jim je zagotavljal večjo varnost. Naslednje dni so čez dan dežurali na Kumu, ponoči pa spali na domačiji na Ključevici. "Bili smo v stalni napetosti predvsem zaradi groženj generala Adžića. Prišla je še druga baterija z osmimi topovi. Sestavljali so jo večinoma bivši pripadniki, ki so že prenehali z rezervno službo v TO. Naslednje jutro so zasedli položaj na Kozlovi gori."
Dogodki so se v naslednjih dneh začeli odvijati v korist vojakov. Orožje druge baterije so pospravili in dežurali le še s štirimi topovi. "Kum smo varovali izmenično. Stalno sta bili prisotni dve tretjini baterije, ena tretjina pa je bila po dva dni doma. Nekateri so se nato udeležili tehničnega zbora v Kranju. Po vrnitvi iz Kranja, nas je na OŠTO Trbovlje pričakalo povelje o demobilizaciji. 27.julija smo tako še zadnjič očistili orožje, izvršili premik v Občinski štab TO, kjer smo predali orožje in odšli domov, v našo Slovenijo."
Rok Sterniša se je na Kumu za samostojno Slovenijo boril mesec dni. Spomin na dogodke in na skrb za svoje fante med vojno še vedno živi. A ne glede na vse kar so preživeli v mesecu dni na Kumu, Rok še vedno pravi: "Če bi bilo potrebno, bi se za samostojno Slovenijo boril še enkrat."
