"Še dobro, da ju imam, sicer ne vem, kaj bi storil," mi že lani poleti v sporočilu napiše kubanski prijatelj Denys, ki si pred tem poškoduje nogo, potrebuje šivanje. Pomoč išče v klinikah v Havani, povsod ga odpravijo, češ da nimajo potrebnega materiala. Rano mu nato oskrbita prijatelja, oba zdravnika, kar na domači mizi, brez anestetika. Pošlje mi videoposnetek, da se prepričam v verodostojnost.
Približno ob istem času mi druga kubanska prijateljica Ana prav tako iz Havane pošlje sporočilo, da je za covidom zbolela njena mama, zanjo na črnem trgu uspe kupiti tri tablete paracetamola. Tablete, ne zavojčke. Mamo čez nekaj časa sprejmejo na covidni oddelek ene izmed havanskih bolnišnic, od tam se mi Ana na kratko oglasi z videoklicem, da se prepričam, kakšne so razmere. Mamo mora spremljati, takšen je na Kubi običaj; če sprejmejo človeka, ki ne more sam na stranišče ali se prehranjevati, ga mora spremljati svojec. Moja prijateljica ni okužena, z mamo mora na covidni oddelek. Spi na stolu. Strah jo je, Kuba nima predihalnikov, še za kisikove bombe je veliko pomanjkanje. Mama bitko s covidom izgubi.
Pred tem mi Ana napiše, da je ostareli sosed, ki je zaradi poškodbe na nogi, ki se je spričo pomanjkanja ustreznega zdravljenja zakomplicirala, ostal brez okončine. Gospoda v okviru mojega potovanja osebno spoznam. Na otok prinesem dodaten kovček humanitarne pomoči, večinoma zdravil in sanitetnega materiala ter pripomočkov za osebno higieno in nekaj hrane. Zberem s pomočjo prijateljev in znancev, pomoč naleti na veliko hvaležnost, tečejo tudi solze.
Slabe odločitve, embargo, covid
V letnem poročilu kubanske vlade je zapisano, da je gospodarstvo lani začelo počasi okrevati; po uradnih podatkih so zabeležili za okrog 2-odstotno rast, potem ko je leta 2020 padlo za 10,9 odstotkov in nekaj let pred tem stagniralo.
Vlada v poročilu navaja, da so zadnje ameriške sankcije poleg desetletja starega trgovinskega embarga in pandemije koronavirusa državo, odvisno od uvoza, v zadnjih dveh letih stali vsaj štiri milijarde dolarjev prihodkov. Sledil je 40-odstotni padec uvoza, zaradi česar se država sooča s težavami zagotoviti hrano, zdravila, ostalo blago ter resurse, potrebne za industrijo in kmetijstvo.
Turizem okreva zelo, zelo počasi, v lanskem letu je Kuba po podatkih tamkajšnjega urada za statistiko in informiranje sprejela le 356.470 tujih turistov, kar je 67 odstotkov manj kot v letu 2020, ko se je začela pandemija, in le senca štirih milijonov letnih prihodov pred pandemijo.
Izlet izven Havane.
Hiperinflacija
Kuba se spreminja. Od lanskega novega leta velja enotna moneda nacional - kubanski peso, njegova vrednost pada z neverjetno hitrostjo. Uradna menjava za en evro je okrog 27 kubanskih pesosov, na črnem trgu je lansko spomlad dosegel dvojno vrednost (55 pesosov), letos februarja pa že vrtoglavih 110, tudi 115 pesosov.
Kubanska vlada je konec lanskega leta sporočila, da naj bi bila letna inflacija 70-odstotna. Agencija Reuters je konec januarja poročala - sklicujoč se na mnenja treh ekonomistov - da je inflacija v resnici nekje med 300 in 500-odstotki. Cene gredo za Kubance v nebo. Draži se praktično vse, kar se na otoku sploh da kupiti.
8 ur čakanja za najnujnejše
Socialistična država sicer vsakemu državljanu zagotavlja Libreto de Abastecimiento ali 'knjižico zalog', ki je temelj mesečne prehrane mnogih Kubancev. Knjiga iz leta 1962 določa, katere dobrine so na voljo, kako pogosto jih je mogoče zahtevati (riž, piščančje meso, sladkor, nekaj olja, ...). Različne starostne skupine in oboleli prejemajo različne dodatke glede na njihove potrebe. Hrana je torej za vse državljane (na otoku jih je dobrih 11 milijonov, v prestolnici Havani po zadnjih podatkih dobra dva), delno subvencionirana s strani države.
Te dobrine na knjižico kupijo v tako imenovanih bodegah (nekateri Kubanci jim rečejo tudi mercado); tam ceno, ki jo za določeno dobrino določi država, plačajo s kubanskimi pesosi. A tudi če jim je določena dobrina odobrena, ni nobenega zagotovila, da bo na voljo. Kravje mleko, denimo, je odobreno le otrokom do 7. leta starosti, ostali ga dobijo nekaj v prahu.
Najnujnejše prehranske dobrine so zvečine prisotne, se pa zgodi, da jih enostavno zmanjka. V času največje krize sredi pandemije se je zgodilo, da je ena družina v enem tednu dobila eno piščančje bedro, v času mojega bivanja v Havani je bilo veliko pomanjkanje kave. Na libreto Kubanci sicer dobijo kavo, ki je zmešana s čičeriko, kar so mi pokazali že pred pandemijo. Mešanica je 60 odstotkov kave in 40 čičerike.
Pred bodegami so pogosto dolge čakalne vrste, čaka se tudi po osem ur in več. Poznam zgodbe, ko ljudje na določeno dobrino čakajo tudi čez noč.
Kubanci v vrsti (coli) pred bodego tudi sredi noči.
Plača v pesosih, trgovina za MLC oziroma dolarje ali evre
Pred meseci je kubanska vlada uvedla tako imenovane MLC trgovine, ki so nekoliko bolje založene, a tam lahko kupujejo izključno tisti, ki imajo dostop do tuje valute. Samo v ZDA živi slabe tri milijone Kubancev; ti pomagajo svojim družinam na matičnem otoku. S sankcijami, ki jih je zoper Kubo dodatno uvedla Trumpova administracija, se je dotok tega denarja močno znižal, danes je iz ZDA na Kubo nemogoče direktno nakazati denar. To ponujajo različne platforme in posredniki, ki pa so zvečine še dražji kot banke.
Dolarji ali evri se na Kubi pretvorijo v virtualno valuto MLC (velja slab 1 evro oziroma dober 1 dolar), s katero je torej možno kupovati v nekoliko bolje založenih trgovinah. Tam lahko s kreditnimi karticami plačujemo tudi tujci; tam najdem prašek, kavo, olivno olje, dobrine, do katerih Kubanci, ki nimajo dostopa do tuje valute, težko pridejo. A stvari hitro poidejo, ko želim v najbližji MLC trgovini naslednji dan kupiti dodatno olje kot pomoč, ga več ne dobim. S kavo je ista zgodba. Za 2,5 dcl olivnega olja sicer plačam 3 MLC-je, torej nekaj manj kot tri evre.
Plačo Kubanci seveda prejemajo v pesosih, v MLC trgovinah pa lahko kupujejo torej le s tujo valuto. V svoji državi. Na ta način Kuba trenutno pride do prepotrebne tuje valute, s katero lahko uvaža prepotrebne dobrine.
Minimalna plača zaposlenih v javnem sektorju je po podatkih vlade konec lanskega leta znašala dobrih dva tisoč kubanskih pesosov. Za razumevanje: ko pri mesarju kupim štiri kilograme svinjskega mesa za pomoč družinam, plačam tisoč pesosov. Karton 30-tih jajc stane 400 pesosov na črnem trgu, paket hrenovk 120.
Trgovina MLC. 2,5 dcl olivnega olja za nekaj manj kot tri evre.
Zdravstvena kriza
Moj že omenjeni prijatelj Denys je bolnik, odpovedale so mu ledvice, trikrat dnevno si sam doma opravi peritonealno dializo. Brez ustrezne zdravstvene oskrbe bi umrl. Pove mi, da je za takšne paciente za najnujnejše poskrbljeno, odpelje pa me v bolnišnico, ki je v Havani zadolžena za tovrstne bolnike; s seboj odneseva sanitetni material iz Slovenije, ki so ga nadvse veseli. Vsakega povoja.
Kubansko zdravstvo je glede strokovnosti priznano in v svetovnem vrhu, težava je, ker se soočajo z velikim pomanjkanjem. Ko vprašam, česa najbolj primaknjuje, mi številni zdrdrajo farmacevtske pripravke, na koncu pa poenostavijo: "Prav pride vse. Vse!"
Kubo je pandemija spravila na kolena, posledice zdravstvene krize so bile tako hude, da so se ljudje lani poleti prvič po 60-tih letih zbrali na ulicah in protestirali. Dosegli niso praktično nič, je pa vlada po protestih sprostila dotok humanitarne pomoči. Že od lanskega poletja naprej lahko ta prihaja tudi v neorganiziranih oblikah, vsak prišlek lahko na otok prinese neomejeno količino zdravil, sanitetnega materiala, pripomočkov za osebno nego, tudi hrane.
Zdravila osebno s pomočjo prijateljev odnesem pomoči potrebnim.
Do 30 let zapora za udeležbo na protestih
V komunistični državi so se že od prevzema oblasti Fidela Castra pojavljala različna protivladna gibanja, številna domnevno vodena iz ZDA. Njihov glas je bil zanemarljiv do lanskega poletja, ko je olja na ogenj prilila pandemija, torej na eni strani zdravstvena kriza in na drugi drastičen padec turizma, ki je državo držal nad gladino v letih pred tem.
11. julija lani so se tako prvič po revoluciji zgodili množični protesti v Havani in tudi drugih kubanskih mestih. Vlada je za tri dni ugasnila internet, številne sodelujoče na protestih zaprla. Uradno natančno število zaprtih ni znano, organizacija Justicia 11J, ki popisuje število teh ljudi, jih je registrirala 1.300. Vsem še niso izrekli kazni, najvišja zagrožena je sicer 30 let zapora. Med zaprtimi je tudi 55 otrok, starih manj kot 18 let. Na Kubi se polnoletnost doseže z 18-timi leti, kazensko odgovornost s 16-timi.
Tiskovne agencije v Latinski Ameriki so poročale o sodbah preko 20-letne zaporne kazni za sodelujoče v protestih, stare tudi 19, 18 in 17 let. O lanskih protestih jih v Havani sicer slišim govoriti bolj v povezavi s temi izrečenimi kaznimi kot pa v povezavi, da bi se kaj takšnega lahko ponovilo. Številni, s katerimi govorim, v protestih niti ne vidijo smisla.
"Želim si samo ven"
Številni smisel oziroma rešitev vidijo v tujini. Za Kubance je sicer ta precej nedosegljiva, prvič zaradi stroška potovanja, poleg tega lahko brez vize potujejo le v redke države, med drugim v Rusijo, Belorusijo, Srbijo, Črno Goro. V ostale države lahko emigrirajo s poroko s tujcem, nekaterim se posreči pridobiti vizo za študij, številni gredo na pot proti boljšemu življenju, kot so vsaj prepričani sami, tudi brez ustreznih papirjev, kot ilegalni imigranti.
Slišala sem številne bridke zgodbe. Eno mi je zaupala mlada Kubanka, mama še ne triletne deklice, ki ima moža Kubanca v ZDA. Sama je za njim sprva nameravala preko Rusije, kjer so jo okradli in pustili samo brez znanja jezika. Po posredovanju družine se je uspela vrniti, a ravno v času mojega bivanja v Havani je zopet odšla na pot. Tokrat čez Nikaragvo. Hčerko je pustila pri babici.
Takšne poti seveda niso niti varne, niti poceni; številni prodajajo svojo imovino, v Havani vidim številne napise "se prodaja".
Naprodaj.
Presenetljivo glede Rusije
Prihodnost je negotova, zadnji aktualni dogodki nas na to le spomnijo. Ruski gosti so na Kubi sicer že dosegli številke pred pandemijo, s Putinovo odločitvijo glede Ukrajine je moralo okrog osem tisoč ruskih gostov domov, do nadalnjega so leti odpovedani. Na otoku je ostalo še neznano število Rusov, danes je bila sprejeta odločitev za izreden let Aeroflota za njihovo vrnitev.
Kuba je sicer tradicionalna zaveznica Rusije, po začetku vojaške agresije v Ukrajini se je zavzela za "resno, konstruktivno in realno" diplomatsko rešitev spora. Hkrati je kritizirala sprejetje ukrepov, ki so jih predlagale ZDA. Kubanska vlada je izpostavila, da njihov načrt ne "priznava odgovornost tistih, ki so začeli agresivne akcije, ki so povzročile eskalacijo spora".
V Generalni skupščini ZN se je na glasovanju glede resolucije, ki obsoja rusko agresijo in zahteva takojšen konec spopadov ter umik ruskih enot iz Ukrajine, Kuba sicer presenetljivo vzdržala glasovanja.
Kaj sledi?
Zasledim številna ugibanja o prihodnosti Kube. Kubanska vlada domneva, da bi se številke, ki so jih glede turizma dosegali pred pandemijo, lahko vrnile šele prihodnje leto in leto zatem. Opazovalci menijo, da bi se vlada utegnila odločiti v gospodarsko preusmeritev v smeri večje samooskrbe, po drugi strani pa se morda zavestno odločila počakati na oživitev turizma.
Danes dobesedno vsak turist, ki prinese dolarje ali evre, šteje. Počitnice na Kubi so spričo menjave na neuradnem trgu trenutno lahko bistveno cenejše, a treba se je znajti in se predvsem temeljito pripraviti. Kuba se res še ni povsem pobrala od pandemije, tudi v Havani še vedno ni tistega pravega vrveža. Kljub temu pa turist lahko tam najde počitnice svojega življenja.
Kar pa se domačinov tiče, ljudi brez dolarjev in evrov ... Kubanci vedno izpostavljajo, da so vajeni vsega hudega. Pogosto slišim izraz, da ni lahko, a na račun situacije se zmorejo tudi šaliti. Občudujem to njihovo sposobnost. Če se le da, se radi poveselijo, če ne drugače, se iz ene izmed hiš zasliši glasba na ves glas, zaplešejo kar na ulici. Pridružim se jim, poveselim se z njimi, skušajo me naučiti, da je potrebno narediti "klik".
Klik v smislu: čez dan so skrbi, zvečer se bomo poveselili. Bomo že jutri spet skrbeli, kaj bo za v lonec. La vida es una sola! (Življenje je samo eno.)
Ulična umetnost.
Krogci, kriv je izključno politični sistem. Tako, kot pri nas. Zaradi sistema je propadla Juga in Sovjetska zveza. Če bi bil sistem dober, bi ga imelo več kot polovica držav na planetu.
Članek je napisan objektivno in resnično! Situacija na Kubi je za tamkajšnje ljudi zaradi pomankajna turizma v času Covid-19 zelo slaba. Z odprtjem turizma pa se stvari zelo počasi izboljšujejo. Avtorica bi lahko pri naslovu "30 let zapora za protestiranje"… ...prikaži več dodala, da je v tistem času obstajal tudi vandalizem in ropanje trgovin, in ob informacijah tujih tiskovnih agencij dodala tudi informacije Kubanske ambasade na Dunaju. Drugače pa je članek odličen.
Google je plačal od 400 do 800 dolarjev za dnevno spletno delo od doma. Prvi mesec sem od Googla doma prejel 21.758 $, prejšnji mesec pa sem plačal 29.467 $ za 3-urni delovnik. To naredim ............ >>>>>>>>>> 𝑾𝒘𝒘.𝑱𝒐𝒃𝒛𝑪𝒂𝒓𝒕.𝑪𝒐𝒎