Lahko rečemo, da je bilo kolesarjenje našemu sogovorniku - kolesarskemu vodniku Srečku Kavašu postavljeno v zibelko, saj so bili tako oče kot strici uspešni cestni kolesarji in tudi pobudniki pomurskega kolesarstva. Kolesarski vodnik je postal pred dvema letoma, ko je s strani Planinske zveze Slovenije prejel licenco. Pred tem se je dolga leta ukvarjal s cestnim kolesarstvom, nakar se je nekega dne odločil, da ima dovolj. Specialko je podaril fantu s Primorske, ki si ni mogel privoščiti nakupa nove. Skupaj z MTB kolesom je se je podal na zanj popolnoma novo pot in se prepustil kolesarjenju v naravi. "Ko enkrat to poskusiš, te zasvoji in ni več poti nazaj," se nasmehne.
Za tovrsten korak se je odločil predvsem zaradi velike ljubezni do kolesa in narave. "Ko sem na kolesu in se peljem po gozdovih Goričkega ali ob Muri, je to zame kot meditacija. Za mojo dušo in telo deluje zdravilno," pravi. Svojo strast in izkušnje je želel deliti z drugimi ter jih hkrati podučiti o ustreznem obnašanju in tehniki na kolesu ter o primernem odnosu do narave. Slednji tudi sam namenja veliko pozornosti: "Želim, da kljub večjemu zanimanju za to vrsto turizma, dejavnost ostane nadzorovana. S tem mislim, da se ne vozi vsepovprek, da se v naravo ne mečejo odpadki, da so kolesarji spoštljivi do pohodnikov, divjih živali in same narave," svoje glavne želje izpostavi Kavaš.
Kakšen je po navadi odziv ljudi, ko se odpravijo na kolesarjenje po Prekmurju?
Najprej so vsi začudeni, saj imajo o Prekmurju stereotipno mišljenje in si ga predstavljajo kot neskončno ravnico. Potem pa vidijo, da je Prekmurje mnogo več kot le to. Gričevnato Goričko nudi razgibano vožnjo s treking in cestnimi kolesi ter čisto prave gorsko- kolesarske traile. Impresionirani so nad naravo, ljudmi in kulinarično ponudbo. Večina turistov, predvsem tujih, si Slovenijo predstavlja kot Ljubljano z Bledom v bližini, mogoče še Sočo in tu se konča. Tisti, ki pa “slučajno zaidejo” v Prekmurje, to večinoma storijo po priporočilu prijateljev ali znancev, ki so pri nas že bili. Zagotavljam vam, da od nas nihče ne odide razočaran.
Še vedno je največ domačih obiskovalcev, vendar se odstotek tujih veča iz leta v leto. Največ kolesarskih turistov v naši pokrajini je pravzaprav zdraviliških turistov, ki prihajajo k nam iz okoliških term v bližini meje na avstrijski, madžarski in hrvaški strani. Zato tudi največje število kolesarskih turistov beležimo v času pomladanskih in jesenskih praznikov ter počitnic. Veseli pa me, da se povečuje obisk kolesarjev v vrhuncih poletne sezone, kar pred leti ni bil običaj. Sedaj ni nobena redkost več, da po Prekmurju vidimo avtomobile s kolesi na strehi.
Se na poti s turisti veliko pogovarjate? Kakšne izkušnje imate z njimi?
Kolesarski turisti po pravilu niso zahtevni in razvajeni gostje. Pomembno jim je, da lahko na vse turistične destinacije, ki si jih želijo ogledati, pridejo s kolesom, da so jim na voljo informacije o kolesarskih poteh, da lahko najamejo vodnika in da imajo v bližini na voljo kolesarski servis ter izposojo koles. Tempo naših vodenih kolesarskih tur je večinoma pogovorni, saj želimo, da obiskovalci ob zmerni hitrosti opazijo vse skrite malenkosti in čudovito naravo. Na poti je tako veliko časa in priložnosti za pogovor. Z nekaterimi celo ostanem v stikih. Sem se radi vrnejo, saj smo Prekmurci znani po svoji odprtosti in gostoljubnosti.
Koliko ljudi po navadi vodite naenkrat in koliko časa povprečno traja tura? So v skupini samo odrasli ali tudi otroci?
Znotraj ene skupine je z namenom, da se lažje nadzoruje, lahko deset ljudi. V primeru, da je skupina številčnejša, je pomoč drugega vodnika več kot dobrodošla. Tura v povprečju traja 4-5 ur, odvisno od želja in postankov. Otroke lahko ob spremstvu skrbnikov vzamemo s seboj, pogoj pa je, da so dobro kondicijsko pripravljeni. Vse je odvisno od dolžine same ture in njene zahtevnosti.
Možnosti za izlete in različne poti je veliko. Vam je morda katera prav posebej pri srcu? Po kateri poti pa najpogosteje peljete obiskovalce?
Najljubše poti nimam, saj so vse več ali manj najljubše. Vsaka po svoje ima svoje zanimivosti in stopnje težavnosti. Pozoren sem na to, da pot pelje mimo domače gostinske ponudbe, kjer si moči nabiramo skozi kulinarične dobrote. Obiskovalce najpogosteje peljem po krožni turi po Goričkem, da si ogledajo kakšno znamenitost ali spomenik, recimo Rotundo v Selu.
Predvidevamo, da se vam je na poti zgodilo že marsikaj. Imate mogoče v spominu prav posebno anekdoto, ki je ne boste nikoli pozabili?
Ker kolesarimo predvsem po poljskih poteh in gozdnih cestah, postane posebej "zanimivo" ob večjem nalivu. Temu pravim prava romantika (smeh). Poti namreč postanejo blatne, vmes morebiti prečkamo tudi kakšen manjši potok, ki nastane ob nalivu. V takih primerih je treba potok prečkati bolj odločno, vmes pa lahko pričakujemo blato, ki kar šprica. Na enem izmed izletov je bila z nami gospa, ki je kar naprej klepetala, ob tem pa bila še premalo pozorna. Naenkrat je v usta prejela večjo pošiljko blata. Do konca ture je bila nato malo manj klepetava (smeh).
Verjetno se tudi kakšni nesreči na poti niste mogli izogniti, kajne?
Izvzemši nežnejšega padca se ni zgodilo nič hujšega. Pred in med turo tudi opozarim udeležence na težje odseke in na kaj morajo biti med potjo posebej pozorni. Pogostejše so nezgode na samem kolesu. Veliko je bilo menjav zračnic zaradi luknje in strganih verig, ki pa smo jih s primernim orodjem, ki ga obvezno nosim s seboj, seveda popravili. Pri samem dogovarjanju za turo tudi opomnim udeležence, kakšno opremo naj bi imeli s seboj. Med njo sodi prav rezervna zračnica. Dandanes veliko kolesarjev vozi tudi kolesa s tubeless sistemom, kjer ni zračnic temveč samo plašč. V plašču je nalita tekočina, ki morebitne manjše luknje sproti zapolni. Za razgiban teren je tovrsten sistem zelo priporočljiv.
Kaj naredite v primeru slabega vremena?
Ob slabih napovedih se vožnji raje izognemo. Če nas pa že ujame dež, se poskušamo čimprej umakniti v bližnjo gostilno, kjer počakamo, da nevihta mine. Če je kaj manjšega, se peljemo dalje.
Kako pa je z ogledi v zimskem času?
Že dve leti zapovrstjo sva skupaj s prijateljem Sašo Dolgovom, ki ima v Murski Soboti v lasti trgovino Freerider, organizirala predbožično turo. Na zadnji nas je bilo že preko petdeset. Tura je posebna, ker jo, tako kot se za ta čas spodobi, vodi Božiček. Opremljeni z lučkami smo s potjo pričeli ob šestih zvečer. Naredili smo približno trideset kilometrov dolgo krožno turo iz Murske Sobote na Goričko in nazaj. Postanek smo naredili v gostilni Zeleni Gaj, kjer so nam postregli s kuhanim vinom ali čajem ter prigrizkom. V trgovini Freerider smo s strani udeleženk vožnje prejeli še pecivo. Tudi kakšno sponzorsko pivo se je našlo (smeh).
Dober članek, zanimivo branje...šport je vedno top!
Priporočljivo je, da veš kaj pišeš. Najprej si oglej kaj je to Turno kolesarstvo na PZS, kaj so njihovi vodniki, potem kaj ponuja Prekmurje in njihova turistična organizacija in za konec si daj vrečo na glavo in se skrij, ker… ...prikaži več si izpadel popoln ...
Seveda ta Kavaš se je odločil ,da bo ponujal turistom nekaj kar ni njegovo ! Enako kot bosanski rejci ovac ko so v stari YU pasli ovce na tujem . Vožnja po pašnikih in sadovnjakih,vmes pa še malo rabutanja je… ...prikaži več res nevsakdanji dogodek