Pasivna hiša ni sodobni izum, po podatkih nemškega Passivhaus inštituta so nekakšne pasivne hiše od nekdaj gradili Kitajci, že v 17. in 18. stoletju so jih gradili na Islandiji, prve sodobnejše različice pa so se pojavile v 70. letih prejšnjega stoletja na Danskem, v Nemčiji in ZDA.
Sodobne pasivne hiše, vse pogosteje pa se zanje uporablja izraz skoraj ničenergijske hiše (SNEH), kot jih poznamo zdaj, so tehnično in tehnološko dovršen odgovor na izzive podnebnih sprememb, ki od nas zahtevajo manjšo rabo energije na vseh področjih delovanja. Ker prebivalci tega planeta precejšen del energije porabimo v stanovanjih in hišah, je razmislek o tem zagotovo potreben. Hišo gradimo za naslednjih 50 let in več, tudi za naše zanamce, zato ni vseeno, ali bomo za njeno ogrevanje v tem času porabili tri- do štirikrat več energije, kot bi jo v SNEH.
Kakšne zahteve moramo izpolniti, da bo hiša skoraj ničenergijska?
- raba energije za ogrevanje ne sme biti višja od 15 kWh/m² na leto,
- skupna raba energije ne sme biti višja od 120 kWh/m² na leto
- hiša mora biti zrakotesna
- hiša mora biti orientirana na jug ali jugozahod, da lahko izkoristimo sončne dobitke, ki naj bi pokrili 40 odstotkov potrebne energije za ogrevanje,
- arhitektura hiše naj bi bila čim bolj kompaktna, brez balkonov in členjene fasade, njena streha pa ravna ali dvokapna,
- načrtovanje hiše in njena gradnja morata biti premišljeni, natančni in kakovostni, s posebnim poudarkom na izvedbi detajlov,
- zunanji ovoj hiše mora biti dovolj toplotno izoliran s približno 25 do 30 centimetri na fasadi, 40 centimetri v strehi in 20 do 25 centimetri proti tlem,
-
toplotni ovoj mora biti neprekinjen in zrakotesen,
- obvezna je vgradnja centralnega prezračevalnega sistema z vračanjem toplote odpadnega zraka, ki ima izkoristek vsaj 75 odstotkov,
- okna morajo imeti trislojno zasteklitev in biti vgrajena s tesnenjem v treh ravneh po smernich RAL, energijo za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje naj bi zagotovili iz obnovljivih virov energije,
- za kar se da varčno življenje v takšni hiši je smiselno uporabljati tudi varčno razsvetljavo in kar se da varčne gospodinjske aparate.
Če našteto primerjamo z gradnjo po predpisih grajene hiše, ki ji lahko rečemo nizkoenergijska, se od SNEH razlikuje po tem, da jo lahko izoliramo z manjšo debelino toplotne izolacije, vgradnja centralnega prezračevalnega sistema ni nujna, odločimo se lahko za okna z dvoslojno zasteklitvijo in klasično vgradnjo, tudi test zrakotesnosti ni potreben. Tu torej nastajajo razlike v ceni med eno in drugo vrsto gradnje. Kolikšne so te, je težko natančno izračunati, saj bi morali neposredno primerjati dve povsem enaki hiši, ki se razlikujeta zgolj v navedenih razlikah. Lahko pa ocenimo, da je naložba v SNEH približno za 20 do 30 odstotkov višja.
Višja investicija odvrne marsikaterega graditelja
Če bi razliko pogledali iz zornega kota stroškov za energijo v življenjski dobi hiše, ta hitro skopni. Višji obrok posojila za gradnjo SNEH se lahko odplačuje na račun nižjih stroškov za energijo, ki bodo tri- do štirikrat nižji. Poleg tega so tu še nepovratna sredstva za gradnjo takšne hiše, ki jih razpisuje Eko sklad. Graditelj, ki izpolnjuje vse zahteve pasivne gradnje, lahko dobi od 65 do 105 evrov za kvadratni meter ogrevane površine (do 150 m²), če je raba energije med 10 in 15 kWh/m² na leto, in od 75 do 120 evrov za kvadratni meter, če je raba energije za ogrevanje pod 10 kWh/m² na leto, in vendar ne več kot 30 odstotkov naložbe, višina pa je odvisna tudi od tega, kakšne toplotnoizolacijske materiale uporabi. Subvencija je najvišja za izolacije iz lesnih valken ali celuloznih kosmičev, najnižja pa za izolacije iz sintetičnih materialov, kot sta EPS in XPS.
Predsodki in pomisleki so še vedno tu
To so zadostni razlogi, ki govorijo v prid SNEH, pa vendar ima marsikateri graditelj, ki sliši za pasivno ali skorajničenergijsko hišo, še vedno predsodke ali celo odpor do nje? Najpogosteje slišimo odgovore, kot so, ne bom živel v hermetično zaprti kletki in v prostoru s prisilnim prezračevanjem, v katerem ne smem odpreti okna. Sledijo pomisleki glede arhitekture pasivnih hiš, temu se pridružijo še domnevno višji stroški načrtovanja in izvedbe detajlov. Vsak, ki se je odločil za gradnjo pasivne ali skoraj ničenergijske hiše, bo vse pomisleke zlahka ovrgel.
Da je SNEH hermetično zaprta kletka, je predsodek, ki je bil že neštetokrat pojasnen in ovržen. Okna v takšni hiši lahko odpiramo po mili volji, vendar stanovalci v njej hitro ugotovijo, da za to ni prav nobene potrebe, saj je zrak v hiši ves čas svež, brez umazanije, pršic in prašnih delcev. Prisilno prezračevanje prinaša prednosti in ne slabosti. Poleg že omenjenega svežega zraka, zmanjšuje tudi toplotne izgube, preprečuje nastanek plesni, sodobni sistemi tudi prilagajajo moč delovanja glede na relativno vlažnost v prostoru. Tudi to, da je hiša zrakotesna, pomeni prednost, saj v njej praktično ni toplotnih mostov, posledično ni kondenzacije na površinah, zato tudi možnosti za razvoj plesni ni. V tem pogledu je SNEH bistveno bolj zdrava hiša, kot katera koli druga.
Arhitektura SNEH je vse bolj drzna in raznolika
Tehnologija gradnje je toliko napredovala, da tudi arhitektura SNEH ni več takšna, kot je bila na njenem začetku. Predvsem pri montažni gradnji si arhitekti in proizvajalci lahko dovolijo vse več svobode, edino čemur se izogibajo, so kleti. Tudi shrambe in garaže se običajno z montažnimi elementi uredijo ob hiši, če graditelj vztraja pri vkopani kleti, pa se z dobrim načrtovanjem in izvedbo lahko naredi tudi to, pa vendar ohrani pasivni standard rabe energije.
Da so stroški načrtovanja in izvedbe višji, drži, ali pa ne. Ne glede na to kako energijsko učinkovito hišo gradimo, mora biti načrtovana kakovostno, premišljeni morajo biti vsi detajli in preprečiti je treba toplotne mostove. Res pa je, da gradnja pasivne hiše ne dopušča nobenih površnosti, in zahteva vgradnjo stavbnega pohištva po smernicah RAL, kar je približno 20 odstotkov dražje od klasične vgradnje.
Dobra gradbena praksa mora biti zahteva vsakega graditelja
Tudi pri prebojih zrakotesnega ovoja zaradi inštalacij morajo biti izvajalci izjemno previdni, prav tako pri izvedbi popolnoma povezanega toplotnega ovoja celotne stavbe, če želijo zadostiti zahtevani zrakotesnosti. To so gradbene prakse, ki bi jih pravzaprav moral od izvajalcev zahtevati vsak graditelj. Če je hiša nizkoenergijska, ne pomeni, da denimo stik toplotne izolacije zunanje stene in strehe ni poteben, ali da lahko zaradi preboja paroprepustne folije pri napeljavi inštalacij tam skozi nenadzorovana piha. Vsak toplotni most, ki bo nastal zaradi površne izvedbe, bo graditelju v prihodnje povzročal sive lase in stroške. Na njegovem mestu bodo toplotne izgube večje od predvidenih, v najslabšem primeru pa bo to mesto navlaženja in kasneje plesni.
Strnemo lahko, da je SNEH dobro načrtovana in izvedena hiša, ki zagotavlja dobre bivalne pogoje s stalno svežim in čistim zrakom, konstantno temperaturo in veliko svetlobe, z nizkimi stroški za ogrevanje in hlajenje, brez hladnih mest in toplotnih mostov. Več od tega lahko zagotovi le plus energijska hiša, ki ima vgrajeno sončno elektrano, tako da so stroški še nižji, saj je samozadostna.
