Doroteja Nadrah se je rodila 3. decembra 1994 v Ljubljani, kjer je tudi obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Že v gimnazijskih letih je v vlogi Mojce nastopila v celovečernem prvencu Roka Bička Razredni sovražnik. Po končani gimnaziji se je leta 2013 vpisala na študij dramske igre pod mentorstvom red. prof. Jožice Avbelj in doc. Jerneja Lorencija na Akademiji za gledališče radio film in televizijo v Ljubljani. Leta 2018 je diplomirala iz dramske igre, po študijski izmenjavi v Pragi pa je januarja 2021 magistrirala z avtorskim projektom Potres. Z januarjem je postala nova članica igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Ob slovenskem kulturnem prazniku smo se z njo pogovarjali o kulturi, gledališču in njenih odrskih izkušnjah.
Kako gledaš na kulturni praznik? Kaj tebi, kot kulturnici, pomeni?
Slovenski kulturni praznik vidim kot praznik vseh Slovencev, z njim praznujemo dosežke slovenske umetnosti in kulture, ki jo razumem kot izjemno pomemben gradnik skupnosti. Sama se na ta dan še posebaj veselim, da sem del aktivnega ustvarjanja in dela v slovenski umetnosti in kulturi.
Kako pa sicer gledaš na slovensko kulturo, slovensko gledališče?
Zaljubljena sem tako v ustvarjalce kot v bogastvo, ki ga naša kultura premore. Vesela sem vseh uspehov, ki jih imamo. Zelo pomembno se mi zdi, da imamo svoje produkcije, tako gledališke kot filmske, literaturo, poezijo, glasbeno, likovno umetnost. Zelo se veselim vseh novih formatov in poizkusov. Želela bi si, da bi bila širša javnost in politika bolj kulturno ozaveščena in izobražena, saj vseprevečkrat slišimo površne izjave kot so: izkoriščevalski leni umetniki in dolgočasni duhamorni filmi itd.
Zadnje leto kulturi v Sloveniji ni bilo ravno najbolj naklonjeno. Kako ti preživljaš te čase epidemije?
Za vse, ki smo del žive umetnosti, je zelo težko, ker v gledališču nimamo stika s publiko. Vse se mi zdi zelo kompleksno in moramo zdržati, ostati povezani in zaupati eden drugemu, saj se potrebujemo.
Gledališča so še vedno zaprta. Kako pa pogrešaš publiko in igranje na odru pred polno dvorano?
Polne dvorane in tega občutka se v bistvu skoraj več ne spomnim, ker je to že tako daleč, da je kar malo strašljivo. Nazadnje, ko smo v Kranju igrali Škofjeloški pasijon, se je namreč med publiko kazalo okrog 30 glav, skritih po šesti vrsti, in s kolegi smo ob tem razmišljali prav o tem, kako bi ta predstava zaživela pred polno dvorano. Upam, da bomo to lahko kmalu doživeli.
Kdaj se je pri tebi rodila ljubezen do odra?
Vem, da v vrtcu nisem marala odra. Ko bi morala nastopiti v Španskih borcih, sem se močno upirala, ker sem si vse skupaj predstavljala kot nekaj zelo groznega. Se je pa to kasneje skozi ples, ki sem ga trenirala, spremenilo in sem tako s plesnimi predstavami prvič stopila na oder. Iz tega je nato izšel moj interes za improvizacijsko gledališče, kjer pa sem prvič pred publiko stala kot igralka.
Kako pa je padla odločitev, da se vpišeš na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo? Kaj ti je dal sam študij? Vem, da si bila tudi na študijski izmenjavi v Pragi.
Zelo resno sem se lotila priprav na sprejemne izpite, ker me je ta študij res zelo zanimal. S tem, ali bom sprejeta, se nisem, vsaj ne zavestno, obremenjevala. So pa to opazili drugi, moja družina, prijatelji. In prav njim, ki so me podpirali in navijali zame, gre zahvala, da sem uspešno opravila sprejemne izpite. Sam študij pa je zelo poseben. Zdi se mi, da ti da neko človeško širino, predvsem pa si s svojimi sošolci zgradiš odnose, ki so zelo pomembni za razvoj tvojega poklica. Sama študijska izmenjava v Pragi pa mi je razširila pogled. Če je na naši akademiji v ospredju dramsko gledališče, so tam v ospredju druge oblike. Tako sem si razširila obzorje, kaj vse gledališče je.
Videli smo te lahko tudi že v filmih, med drugim v Razrednem sovražniku in Zgodovini ljubezni. Kako pa je bilo stati pred kamerami?
Zdi se mi, da sem kar prijateljica s kamero. Pred njo imam manj treme kot v gledališču. Proces je drugačen in zame zelo lep. Vedno se veselim pogledati to, kaj smo kot ekipa ustvarili na filmu. Sicer pa se stanje delo pred kamero in na odru zelo dopolnjujeta, oboje diha eno z drugim, tako da mi je oboje zelo pri srcu.
Januarja si postala nova članica igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Kako si se znašla v kranjskem gledališču?
Zame je bilo to zelo veliko presenečenje. Začelo se je, ko sem prvič sodelovala v kranjskem gledališču s predstavo Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija in sem se v tem kolektivu in tem gledališču počutila zelo dobro. Ponudba za zaposlitev me je zelo presenetila, ker je, na žalost, trenutna situacija v slovenskem gledališkem prostoru taka, da se dela malo, okrnjeno, v skladu z omejitvami, ki jih je prinesla epidemija. Tako sem se zelo razveselila, da bom v letošnjem letu lahko delala. Kranjski kolegi kot tudi publika imajo zelo veliko srce in širok pogled. Sprejeli so me takšno, kot sem, takšno, kot prihajam na začetku svoje profesionalne gledališke poti.
Kje te bomo v kranjskem gledališču še lahko videli, seveda ko bodo gledališča spet odprta?
Trenutno delamo na tekstu Simone Semenič »lepe vide lepo gorijo« v režiji Maše Pelko. Premiera je načrtovana za konec marca, seveda če bodo to dopuščali ukrepi. Gre za zelo poseben tekst, ki ga skupaj raziskujemo skozi zelo intenziven proces, v čemer zelo uživam.
