Zgodba te duhovite, a hkrati ostre Fojeve družbenokritične farse se začne tik po uporu v trgovinskem centru, ko se ženske, ogorčene nad ponovnim dvigom cen, odločijo, da temu naredijo konec. V uporniškem zanosu ženske v hipu stopijo skupaj, saj imajo dovolj neprestanega izkoriščanja in višanja cen osnovnih živil, zato sprva zahtevajo polovično ceno, kasneje pa jih jeza in upor pripeljeta tudi do tega, da si živila preprosto stlačijo pod obleke in z njimi odkorakajo domov.
Ob neustavljivem valu podražitev, ki smo jim znova priča, pridobiva Fojeva komedija še večjo aktualnost, kar je izpostavila tudi režiserka Ajda Valcl. »Fojeva komedija je bila napisana kot odgovor na skokovito povišanje cen osnovnih dobrin, najemnin, na odpuščanje in zniževanje plač delavcev v 70. letih v Italiji in predvsem kot kritika levici, ki se je takrat zelo mlačno odzvala na nastalo situacijo. Gledamo obubožan delavski razred, ki se dvigne v vsesplošno stavko oziroma ki z množično krajo osnovnih živil v trgovinah, ko gospodinje in žene delavcev ne zmorejo in tudi nočejo več plačati drage hrane, radikalno izrazi državljansko nepokorščino in začrta konkreten upor zoper sistem,« pravi Valcl.
Ker je besedilo nastalo v 70-tih letih prejšnjega stoletja, so ga malce posodobili. »Večina izvirne zgodbe, ki se vrti zaradi vedno večje stiske okoli denarja, pa je ostala enaka, saj je zaradi današnje inflacije in strahu, kako si bomo sploh še lahko privoščili hrano, plačevali kredite in položnice, še kako aktualna,« pravi režiserka, dramaturg Marko Bratuš pa dodaja, da je v njihovi priredbi osnova Fojevega besedila o družbeni situaciji, v kateri številni ljudje ne morejo več preživeti, ostala, so pa komedijo priredili današnjemu kontekstu. »Poglavitna razlika med časom, ko je delo nastalo, in današnjim dnem je, da je takrat delavski razred še verjel v moč revolucije in skupinskega upora, medtem ko danes delavskega razreda kot takega ni več, sploh pa ne verjamemo več, da bi bil upor zoper oblast ali kapital sploh še mogoč. To je precej pesimistično izhodišče, ki pa nas prek humorja nagovarja, naj poskusimo poiskati nove pristope pri reševanju zagat,« izpostavlja Bratuš.
Besedilo je nastalo v sorodnih okoliščinah, kot jih imamo danes, pravi tudi direktor kranjskega gledališča Jure Novak. Odločitev o uvrstitvi predstave v program je bila tako v luči trenutne visoke inflacije preroška. »Predstava je zelo relevantna za današnji čas. Je prav to, kar potrebujemo. Je bolj hudomušen in bolj absurden pogled na svet, ki nas obkroža, ter bo lepa popotnica v negotovo jesen,« je ocenil.
V komediji Vse zastonj! Vse zastonj! nastopajo Vesna Pernarčič, Aljoša Ternovšek, Vesna Slapar, Miha Rodman in Blaž Setnikar, statista pa sta še Dominik Vodopivec in Jure Pogačar. Premiera bo v soboto, 10. septembra 2022, ob 19h30.
Podelili bodo Julijo
Po premieri bodo podelili tudi tokratno nagrado Julija. Žirija v sestavi Vilma Štritof, Igor Kavčič in Barbara Logar je na podlagi glasov gledalcev, ki so po vsaki predstavi glasovali za najboljšo igralsko stvaritev, odločala med finalisti in po strokovni presoji izbrala dobitnika nagrade. Soglasno je odločila, da nagrado julija za najboljšo igralsko stvaritev v sezoni 2021/2022 prejme igralec Borut Veselko za vlogi Očeta v predstavi Meja sneženja Marka Sosiča v režiji Gorana Vojnovića in Očeta, Pierra, v predstavi Mama Floriana Zellerja v režiji Ivice Buljana.
»Borut Veselko je vlogo kontroverznega Očeta v Meji sneženja razpel med starčevsko nebogljenost in brezkompromisno avtoritarnost, med boleče oprijemljivo nežnost in šokantno grobost. Nepredvidljive premene je v notranji napetosti fizično izrazil s skrušeno držo, ki je lahko v trenutku postala preteče nevarna. Vloga Očeta je v igri Boruta Veselka prerasla zgolj intimno sfero, saj je v njej izrisal kompleksen profil naraščajoče nestrpnosti, ki se v današnji družbi kaže kot ksenofobija. V družinski freski Mama je manj dominantno vlogo Očeta, Pierra, izoblikoval večsmerno: kot oče, ki se s sindromom izpraznjenega gnezda spoprijema tako, da beži v delo; nato kot odtujeni mož, ki namerava zapustiti ženo, pa ji zaradi njene pasivne agresivnosti tega še ne more povedati; in kot nastopajoči v morebitni ženini projekciji njunega ponavljajočega se pogovora. V obeh vlogah je zaznati predvsem notranjo moč igralca in njegov poglobljeni razmislek. Do potankosti izdelana lika razpirata pomembna vprašanja, ki iz intime segajo v obče prepoznavno stvarnost,« je v obrazložitvi zapisala žirija.
