Razstava nosi naslov Antropocentrizem, s štirinajstimi akti v akvarelu se predstavljajo tri mlade ustvarjalke, vse prihajajo z Gimnazije Kranj. Tija Stirih, Maša Šprajc in Špela Švab, vse trenutno obiskujejo tretji letnik gimnazije, so v aktih upodobile sledeče pojme: dobrota, nastajanje, razum, lepota, ujetost (Tija Stirih), zlo, sebičnost, nespamet, upanje, radost (Maša Šprajc), svoboda, ljubezen, dvom, minevanje (Špela Švab).
Upodobiti abstrakno
Zakaj prav antropocentrizem? Ni nam treba dosti premišljevati, da ugotovimo, da se dandanes v njem zlahka najdemo. »Antropocentrizem praviloma človeka razume kot izjemnega in posebnega v celotnem vesolju, na Zemlji je zato razumljen kot gospodar nad naravo. Antropocentrizmu se postavlja nasproti biocentrizem, ko v središču ni človek, ampak življenje samo, kar naj bi človeka izenačilo z ostalo naravo. Vendar z evolucijskega zornega kota vsako živo bitje sebe postavlja v središče, pri tem človek ni izjema. Vsaka vrsta teži k ohranjanju same sebe. V tem smislu je tudi človek biocentričen,« je o tematiki razstave zapisala Nataša Kne, mentorica projekta.
To nasprotje so uspešno upodobile gimnazijke. »Narava človeka je dialektična, razpet med protislovji išče harmonično središče sebe in sveta. Mlade ustvarjalke so v aktih iskale ravnotežje med dvema skrajnostima. Iskale so ravnotežje s tehniko akvarela, ki že sama po sebi uteleša izmuzljivost, nedoločljivost, bežnost, da bi ujele pojem antropocentrizma, ki je večplasten, zapleten, nedoločljiv, kakršen je tudi človek sam,« je dodala mentorica deklet.
Umetniška pot do končnih podob
Pot do končnega izdelka za mlade nadarjene ustvarjalke ni bila najenostavnejša, a so se z izzivom pogumno in spretno spoprijele. »Slikanje človeških figur z akvarelom je bilo zame nekaj povsem novega. Pri ustvarjanju mi je bilo najtežje upodobiti pozo, ki prikazuje prav točno določen pojem, saj si ga lahko vsak predstavlja drugače,« je povedala Tija Stritih, ki je upodobila dobroto, nastajanje, razum, lepoto, ujetost.
Tudi Maši Šprajc je bilo slikanje zla, sebičnosti, nespameti, upanja in radosti v poseben izziv: »Skozi razmišljanje, kako bi to upodobila, sem se zagotovo soočila s težjim delom ustvarjanja. Razmislek o aktu in umestitvi sebe v vlogo osebe akta sta bili sopotnici pri upodobitvi,« je povedala o svojem ustvarjanju.
Najtežje je upodobiti ljubezen
Največji izziv je bil za Špelo Švab, ki je upodobila svobodo, ljubezen, dvom in minevanje, prav upodobitev ljubezni: »čeprav se med vsemi štirimi zdi najenostavnejši in nam najbližji, saj se pojavlja v toliko različnih oblikah,« je poudarila. Tudi ostale pojme je upodobila na zanimiv način: »Minljivost sem z gibi človeškega telesa ponazorila kot lebdenje v novo rojstvo. Dvome sem poskusila počlovečiti s strahom pred premikom in novim korakom, zato je moja figura statična in negibna. Ravno nasprotno sem pojem svobode predstavila z lahkotnostjo giba plesalke.«
Kakšni so končni rezultati mladih umetnic, bo lahko videti vse do 7. februarja.
