Po besedah Petre Puhar Kejžar, ki je pripravila razstavo, napisala besedilo h katalogu razstave in vodila pogovor v knjižnici s potomci izjemnih žensk, bi si vse tri zaslužile pomembnejše mesto ne le v krajevni, ampak širši zgodovini. Vsem trem je so skupni zavzetost, omika, humanizem in izjemno prizadevanje za izobrazbo, napredek in kulturni razvoj slovenske družbe. In zato je za geslo razstave izbrala znamenito budnico Antona Aškerca Mi vstajamo, ki se konča z verzom: Napredek in prosveta, to naša bo osveta!
Okrogle obletnice rojstva
V gorenjskih splošnih knjižnicah vsako jesen izpostavljajo bogate zbirke o zgodovini, delu in življenju ljudi z Gorenjskega. Lani so se v Mestni knjižnici Kranj posvetili rodbini Vurnik, letos so na vrsti ženske z okroglimi obletnicami rojstva. Kot je povedala Petra Puhar Kejžar, jih sploh prvič tako temeljito predstavljajo v Kranju. Najbolj znana je Neža Maurer, slavistka, pesnica in pisateljica z izjemnim opusom za otroke in odrasle, novinarka, publicistka in pedagoginja, ki je v Kranju živela sedem let. Najdlje je bivala v Škofji Loki, decembra pa bo praznovala 90 let v domu starejših v Preddvoru.
Helena Puhar (1920-1968), pedagoška svetovalka, pisateljica in novinarka pa je, kot je dejala avtorica razstave, znana zdaj v Kranju le še kot nosilka imena osnovne šole. Helena Puhar se je šolala na prvem učiteljišču v Mariboru, med vojno se je po pridružitvi partizanom angažirala v glavnem odboru Protifašistične fronte žensk (AFŽ). Po vojni je pomagala ustanoviti Vzgojno posvetovalnico, utemeljevala je napredne ideje o vzgoji in izobraževanju ter orala ledino na področju spolne vzgoje. Prizadevala si je za emancipacijo zapostavljenih skupin, žensk in otrok.
Spomin na tretjo izjemno Kranjčanko Heleno Stupan (1900-1992) pa je najbolj zbledel. Kot prva Slovenka je doktorirala iz arheologije leta 1925 v Gradcu, se nato izpopolnjevala na univerzah v Strasbourgu, Parizu, Pragi in Zagrebu. Diplomirala je iz slovenščine, nemščine in češčine. Kot germanistka je predavala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bila je avtorica učbenikov iz nemške književnosti. Helenin oče je bil znani slavist, planinec in dolgoletni urednik Planinskega vestnika Josip Tominšek, po njem se imenuje tudi zahtevna pot na Triglav.
Vse tri so se oblikovale v viharnem času, ko so ženske premikale ukoreninjeno miselnost, da so manj vredne in manj sposobne od moških. Vsaka po svoje je za svojo samouresničitev in za napredek v odnosu do žensk nasploh premikala ovire z dejanji, ki fascinirajo še danes. Njihova dela so navdušojoča, je poudarila Petra Puhar Kejžar.
Spomini na mater in omico niso zbledeli
Po odprtju razstave je v predavalnici sledil pogovor s potomci žlahtnih Kranjčank. Spomine na svojo mater Heleno Puhar sta obujala sin in hči, dr. Gregor Tomc in Mojca Tomc Zupančič, na Heleno Stupan pa vnuka Nina Stupan in Franko Winter.
Po besedah Gregorja Tomca je njegova mati to, kar je govorila in predavala učiteljem, staršem in mladostnikom, tudi živela. V 50. in 60. letih je veljala za zelo moderno, otroke je imela za prijatelje, s katerim se pogovarja. Zavedala se je, da otroka ne vzgajaš za vrednote, ki jih bo ta nato izpolnjeval do konca življenja. Kajti potrebno je, da se vsak sam uči skozi življenje. Vse to je prenašala na pet svojih otrok. »Odkod je črpala te poglede, ne vem, kajti sama je bila krščansko vzgojena. A na svoji poti je ugotovila, da je vzgoja otrok v neki ideologiji nasilje. In nas doma niso silili z ideologijo. Pod prisilo smo se morali vsi otroci učiti na glasbeni inšturment,« je povedal Gregor Tomc, doktor znanosti s področja sociologije kulture, visokošolski učitelj in ustanovni član punk skupine Pankrti.
»Moja mama je umrla stara komaj 47 let in marsikaj bi jo še rada vprašala. Marsikaj ni bilo izrečeno,« je dejala Mojca Tomc Zupančič, anglistka in knjižničarka. Spomnila se je, da ji je nekoč, namesto da bi jo okarala zaradi nereda, zgolj napisala na škatlico: Vzdržuj red. In tudi sicer Helena Puhar otrok ni grajala, če je bilo kaj narobe, ampak je rekla le, da je treba drugič to storiti drugače. »Ker sta bila oba starša zelo vpeta v službo, smo imeli gospodinjsko pomočnico oziroma več, ker so se menjavale. Tako je bila vzgoja delno prepuščena tudi gospodinjski pomočnici. Vendar smo otroci to razumeli in če smo kaj potrebovali, smo vedno dobili nasvet od staršev,« je razložila Mojca Tomc Zupančič. Pritrdila je besedam svojega brata Gregorja, da otrok v družini niso obremenjevali z ideologijami in da sploh ni vedela, da je bila njena mati v komunistični partiji. Bila je v partizanih v Beli krajini, ob koncu vojne je rodila otroka in zmago partizanov je doživela kot veliko priložnost za družbene spremembe, enakopravnost spolov. Verjela je, da gre v Sloveniji na bolje in da je del te velike sestavljanke. Ker je bila izredno predana svojemu delu, ni znala nikoli izpreči … Niti takrat, ko je bila hudo bolna, sta Gregor Tomc in Mojca Tomc Zupančič sklenila pripoved o svoji materi Heleni Puhar.
Najbolj živo se pravnica Nina Stupan in podjetnik Franko Winter spominjata svoje omice (tako na Štajerskem, kjer je Helena Stupan preživela večino svojega življenja, rečejo babicam) po tem, da je nenehno poudarjala, kako se je treba vedno učiti. Oba je učila angleščino, kajti nemščina je takrat veljala za nekaj, kar je preživeto. In ko so bili Stupanovi na počitnicah v Bohinju v vikend hišici, je ob 8. uri zjutraj potolkla z metlo po stropu. To je pomenilo, da je treba vstati in se priti učiti za eno uro. Za nagrado pa so otroci nato dobili sladico iz jajc, malin ali borovnic. Nina Stupan se je spomnila, kako se je njena babica leta 1991, ko si je zlomila kolk in je ležala v bolnišnici, hudovala nad slabim prevodom francoskega romana in ga popravljala. Kajti bila je perfekcionistka. »Prišla sem na obisk k njej in ko me je zagledala v moderno strganih kavbojkah, mi je ponudila 1000 dinarjev, samo da se preoblečen, kajti takšne hlače da nimajo nič skupnega z uglajenim oblačenjem,« je v smehu pripovedovala Nina Stupan.
O hudih preizkušnjah vnuka nista vedela kaj dosti, bolj so se jima vtisnile v spominu anekdote. Družina Stupan, Helena in njen mož Bogomir ter dva otroka, so bili namreč iz Maribora, kjer so takrat živeli, junija 1941 izgnani v Srbijo. Hudemu pomanjkanju so se izognili, saj sta oba poučevala na gimnaziji v Knjaževcu in Prokuplju: Helena je poučevala nemščino in francoščino. »S temi zgodbami nas ni obremenjevala. Je pa zanimivo, da ko je umirala, je nenadoma začela govoriti srbohrvaško,« je dodala vnukinja.
Iz občinstva se je ob koncu pogovora oglasila tudi njena nekdanja študentka, in potrdila, da je bila Helena Stupan stroga, pravična in izredno predana svojemu delu s študenti. In da še zdaj (upokojila se je leta 1974 pri 74. letih) velja za eno najboljših predavateljic na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Posebna pogovora iz Preddvora
Z Nežo Maurer in njeno hčerjo Evo Škofič Maurer, ki je širši javnosti najbolj znana kot klovnesa, so kranjski knjižničarji posneli krajša pogovora v Preddvoru. Predvajali so ju kot posebno presenečenje ob koncu domoznanskega večera. Neža Maurer je avtorica 20 pesniških zbirk. V življenju se je selila kar 25-krat: človek po njenem preprosto pobere stvari in gre. »Jaz sem prepričana, da je ves svet moj,« je zapisano v enem zadnjih intervjujev z njo. Glede ustvarjalnosti pa je Petri Kejžar Puhar preprosto razložila, da vse življenje piše o ljubezni. Bodisi jo pričakuje, si jo želi, se bori proti njej. Ko je začela pisati v svojih najstniških letih, ko so jo čustva dobesedno zasipala, ji je potem, ko jih je ubesedila, odleglo. In s tem sem se reševala, je priznala. Na vprašanje, kako od marca naprej živi z omejitvami in kako nanjo vpliva izolacija, je najprej rekla, da je težko, če te otroci ne obiskujejo. »A če misliš, da ti je lepo, ti je lepo. A ker imam dobro domišljijo, si mislim, da vsi pazijo name,«je dejala Neža Maurer in si prislužila solze v očeh podobno razmišljujočih poslušalk v kranjskem Globusu.
Razstavo v Mestni knjižnici Kranj je oblikovala Lucija Podbrežnik. Na ogled bo do 2. novembra.
