Akademska slikarka Alenka Gerlovič se je septembra 1919 rodila v Ljubljani. Po končani poljanski gimnaziji se je leta 1937 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu. Po zaključku študija, pri dvaindvajsetih letih, se je vrnila v okupirano Ljubljano in se kot svobodomiselna intelektualka vključila v Osvobodilno fronto. Po osvoboditvi je delovala kot scenografka Slovenskega narodnega gledališča, kasneje je poučevala na gimnaziji, zatem pa se je posvetila likovni vzgoji osnovnošolcev. Leta 1981 je prejela nagrado Prešernovega sklada. V času svojega ustvarjanja se je predstavila na petdesetih samostojnih razstavah, prav tako je sodelovala na več kot osemdesetih skupinskih razstavah doma in tudi v tujini.
"Rodila sem se v zame napačni deželi, v svetu mehkih oblik in megle. Kot slikarka sem se prebudila v Dalmaciji, v deželi jasnih obrisov," je zapisala v enem od svojih katalogov. Jasni obrisi so tako postali ena od temeljnih likovnih značilnosti njene umetnosti. Druga, pri nas sicer ne docela izjemna, a redka je ključna vloga bogatih tekstur, ki praviloma preraščajo v plitvi relief. Učinek je Gerlovičeva dosegala tako z osnovno tehniko, akrilom na lesonitu kakor z dodajanjem drugih materialov, npr. peska.
Drugi tip umetničine krajine predstavljajo variante otokov ali otočij. Na takšnih delih gre za pogled od strani, pri čemer obliko otoka ponavlja njegov odsev v docela mirnem morju: rezultat je poetična horizontalna simetrija, ki se bistveno razlikuje od patetične vertikalne, značilne zlasti za (neo)klasicizem in romantiko. Takšne slike so izjemno sugestivne, saj si ob njih gledalec zaželi, da bi se ‑ podobno kakor v primeru "zemljevidov" ‑ stopil z očitno magično krajino.
