Na Loškem odru v Škofji Loki je bila podelitev Severjevih nagrad, že 52. Slednje poleg nagrad nekoliko starejšega Borštnikovega srečanja in skoraj sočasno ustanovljenega Tedna slovenske drame v Kranju ostajajo ene najprestižnejših gledaliških priznanj. Podeljuje jih Sklad Staneta Severja, ki so ga v Škofji Loki ustanovili v letu po igralčevi smrti, njegovo delo pa podpirajo občina, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in donatorji. Dobitnike prestižnih nagrad je po pregledu vseh predlogov izbrala strokovna žirija. Predsedovala ji je igralka Nataša Barbara Gračner, članice pa so bile igralka Silva Čušin, dramaturginji Diana Koloini in Tea Rogelj ter dramaturginja, gledališka kritičarka, teatrologinja Zala Dobovšek.
Nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih je letos prejela Iva Krajnc Bagola, članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega. »Iva Krajnc Bagola je vrhunska igralka klasičnega in sodobnega repertoarja, ki suvereno obvladuje širok razpon igralskih izrazov in različnih gledaliških žanrov. Na odru je vselej izrazita, temeljito osmišljena in večplastna; vselej v sozvočju z režijskim konceptom in stilom uprizoritve, ki mu pogosto prav ona zagotovi pravo artikulacijo; intenzivna je v soigri z igralskimi kolegi, ki jim ponuja avtentično igralsko komunikacijo; tudi ko stoji v ozadju, je vedno prisotna, natančna in uigrana, na da bi si zato prisvajala neuravnoteženo pozornost. Njeno igro odlikuje sposobnost pronicljive analize, s katero obvladuje psihološke globine in nianse svojega lika, kot tudi žanr, mehanizme in strukturo celote in pa lastno mesto v njej. Pri tem izkazuje izrazit posluh za sodoben gledališki izraz, komunikativnost in kompleksnost obenem. Temeljita je in izrazito predana svojemu gledališkemu delu, s katerim zasleduje najvišje profesionalne standarde,« je v obrazložitvi zapisala žirija. Ob tem je izpostavila njeno vloge Varje v Češnjevem vrtu, Nikoline v Le zaljubiti se ne smemo, Šracie v Zimski poroki in Ženske v Izrednih razmerah.
Iva Krajnc Bagola
Drugo nagrado za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih je prejel Jurij Zrnec, član igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. »Na eni strani bogate izkušnje z burlesko, na drugi širok spekter nadarjenosti za uprizarjanje komičnega in satire so brez dvoma ključni faktorji, zaradi katerih je Jurij Zrnec zablestel v uprizoritvi Veliki diktator. Zrnec se je tako kot Charlie Chaplin v izvirnem filmu Veliki diktator igralsko razcepil na dve vlogi, dva lika, ki seveda ne predstavljata le igralskega izziva kot takega, temveč zaradi svoje pomenske kontradiktornosti judovstva in nacizma, hkrati pa tudi priliva sarkazma učinkujeta kot pomenljiva in pomembna politična gesta. Zaradi izjemno avtonomnega čuta v kreiranju ironičnih profilov likov ter natančnega razumevanja zakonitosti burleske je Zrnec oblikoval humoren, a tudi nelagoden, vsakem primeru pa nujen ambivalenten odnos do (politične) vsebine. S svojo odrsko pojavo v kritično in morečo zgodovinsko obdobje 2. svetovne vojne Zrnec vstopa s polno telesno in umsko prezenco ter scela obvladuje izvedbene postopke dinamike upočasnjevanj, zamrznitev, hipnih preskokov in zasukov,« piše žirija.
Jurij Zrnec
Nagrado Sklada Staneta Severja za igralsko stvaritev študentov dramske igre je v ženski kategoriji prejela Mina Švajger. »Mina Švajger je nastopila kot Laura Wingfield v Stekleni menažeriji in kot Mae v Mački na vroči pločevinasti strehi. Obe vlogi si ne moreta biti bolj različni: introvertirana in sramežljiva Laura ter odprta, tipizirano seksualna Mae. Obe sta del kolektivnega gledališkega ali celo filmskega spomina, kar za študentko dramske igre ponavadi pomeni še dodatno breme. Toda ne za Mino Švajger. Dela se je lotila kot običajno študiozno in analitično ter hkrati s polno mero občutljivosti in previdnosti. Rojevanje teh dveh žensk skozi razliko je rastlo iz vaje v vajo,« je med drugim zapisala žirija.
Mina Švajger
Nagrado v moški kategoriji pa je prejel študent dramske igre Matevž Sluga. »Tudi on se je v vlogi Jima O'Connorja v Stekleni menažeriji oddaljil od bližnjic, ki bi ga zlahka peljale do lika, ki se samozaverovano ne ozira na nikogar in nič izven sebe in bi kot logično izpeljavo uporabil agresivnejša sredstva in barve. Toda skozi prizor se je kljub neskončni karakterni razliki med osebama Matevž kljub vodilnejši funkciji v dialogu, potopil v osebo nasproti sebe in Lauri dopustil, da je delček svojih sanj in sreče zlila z njegovimi. Archie Lee Meighan, ki ga Matevž Sluga igra v Bambini, ni toliko svetlobnih let oddaljen od Jima, saj gre pri obeh za personificirani ameriški sen, ki kot glavni motor poganja lika naprej. Matevž igra Archieja brutalno in surovo. S svojo igro nas premetava in stiska ob zid, kjer smo smejoči in sproščeni, da bi že v naslednjem trenutku doživljali srh in pretresenost. Matevž svoj lik oblikuje s celostnim igralskim arzenalom in se pri tem ne ustraši močnih in agresivnejših tonov in glasov izgovorjenega teksta, kot tudi izrazitejših in nekoliko tipiziranih telesnih izrazov,« je zapisala žirija.
Matevž Sluga
Vsako leto podelijo tudi nagrado za igralsko stvaritev v slovenskem ljubiteljskem gledališču. Žirijo je tokrat najbolj prepričala Nives Mikulin, članica igralskega ansambla Šentjakobskega gledališča Ljubljana. »Nives Mikulin je že večkrat dokazala širok igralski razpon, igralsko disciplino in prefinjen občutek za kontekst. V komorni igri Pelikan je nastopila kot Mati, kot vdova Elise, ki se vrne k družini z željo, da bi znova zavladala v svojem nekdanjem domu. Mati je osrednja vloga »igre o ljudeh«, kakor jo je poimenoval avtor. Je ključni lik za razumevanje odnosov med dramskimi osebami in vzrokov za družinsko katastrofo. Mati v interpretaciji Nives Mikulin je razpeta med materinskim nagonom in slo ženske, ki živi le še v lastnih izkrivljenih fantazijah. V njeni interpretaciji je Mati skorajda že personifikacija egoizma, ki ga kot virus širi na svoja otroka. Igralka je vlogo dominantne matere zgradila suvereno, pretanjeno in v dikciji natančno. Bila je neomajno hladna, hkrati pa nenasitna v prizadevanju, da zapolniti svojo praznino. Nives Mikulin je prepričljivo izpeljala psihološki razvoj Matere, patološke lažnivke, ki jo razkrinkanje požene v propad, njeno transformacijo v tragičnega »pelikana«, ki si razpara žile, da bi s svojo krvjo nahranil mladiče,« je v obrazložitvi zapisala žirija.
Nives Mikulin
