Kot je v spremnem katalogu k razstavi v Kranju, katerega uradnega odprtja zaradi epidemije ni bilo, zapisal muzejski svetovalec Gorenjskega muzeja ddr. Damir Globočnik, si je akademska kiparka Sonja Tavčar Skaberne za osrednjo temo oblikovanja izbrala intimno malo plastiko z motiviko ženskega akta. Prve skupine otroških, dekliških in ženskih figur so se navezovale na tradicijo realističnega kiparstva. Naslon na realizem je pogojevala izbrana motivika, povezan pa je bil tudi s študijskim programom na ljubljanski likovni akademiji, kjer je diplomirala leta 1958 pri prof. Karlu Putrihu z diplomsko nalogo s področja patiniranja. Kiparkina prva vzornika sta bila poleg omenjenega Karla Putriha tudi Frančišek Smerdu in še zlasti Zdenko Kalin.
Po dveh semestrih študija v Düsseldorfu in enoletnem delu v restavratorski družbi se je Sonja Tavčar Skaberne iz Nemčije leta 1960 vrnila v Ljubljano. Najprej je bila učiteljica tehničnega pouka na Osnovni šoli Ledina, kiparstvu se je intenzivno posvetila konec 60. let, ko je dobila svoj atelje. Leta 1970 se je zaposlila kot učiteljica likovne vzgoje na Osnovni šoli Prule v Ljubljani. Prvič je razstavljala na skupinski razstavi slovenskih umetnic v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu. Prvo samostojno razstavo pa je pripravila leta 1974 v Prešernovi hiši v Kranju.
Po poučevanju se je popolnoma posvetila kiparjenju
Prvič je bila nagrajena leta 1978 (nagrada žirije na skupinski razstavi v Slovenj Gradcu). Poučevati je prenehala leta 1984 in se popolnoma posvetila kiparskemu ustvarjanju. Leta 1997 je izdelala relief za spominsko ploščo s portretom Arnolda Riklija na Bledu. Leta 1999 je v Šivčevi hiši v Radovljici pripravila večjo pregledno razstavo. Samostojno je razstavljala še sedemkrat.
Kiparka Sonja Tavčar Skaberne je do 80. let prejšnjega stoletja veljala za mirno, zadržano umetniško osebnost. Občasno se je ukvarjala tudi z realistično portretno plastiko. "Povsem drugačne opredelitve pa velja uporabiti za plastike iz njenih ciklusov Ljubezen (od 1982), Eros in Psiha (1983 do 1993), Nirvana (1985 do 1999), Ikona, Embrio in Čas (vsi trije od začetka 90. let preteklega stoletja dalje). Kiparka se je očitno odločila s pomočjo kiparskega oblikovanja ženske figure, ki je dobila simbolni pomen, razmišljati o temeljnih vprašanjih človeške eksistence. Pri tem je posegla v celoten razpon od veselja do žalosti, od ljubezni do razočaranj in drugih emocionalnih stanj, ki pogosto nastopajo v obeh skrajnostih. Zato je kiparka za enega ustvarjalnih principov izbrala svojevrstno dvojnost, ki je bila včasih komajda slutena, lahko pa je postala osrednja téma posamezne skulpture (npr. Deklica in Zlatoust, 1984) ali reliefov, pri katerih je žensko figuro dopolnila z moškim likom. Ženska telesa, predstavljeno v zahtevnih, malone akrobatskih držah, so bila povezana z umetničim ukvarjanjem z jogo," je v spremnem katalogu k razstavi v Kranju zapisal ddr. Damir Globočnik.
