"Odgovor je popolnoma preprost – delamo bolje kot drugi. Gre za večino držav, a ne vse," je prepričan Matej Tušak. Slovenija je bila po kolajnah na prebivalca šesta na poletnih olimpijskih igrah (OI) v Londonu (za Grenado, Jamajko, Trinidadom in Tobagom, Novo Zelandijo in Bahami) ter tretja na zimskih OI v Vancouvru leta 2010 (za Norveško in Avstrijo).
Diamantu se vsi posvetijo
"Tako malo nas je, da smo trenerji in strokovnjaki, ki delamo v športu, željni tega, da najdemo nekoga, ki je nekoliko bolj nadarjen kot drugi. Populacija mladih, ki se ukvarja s športom, je majhna glede na preostale države, in ko se pojavi poseben talent, je to izjemna motivacija za vse športne delavce. Ti so pripravljeni za nekoga storiti precej več kot na primer Kitajci. Tam je veliko nadarjenih športnikov, najboljši pa se bodo že nekako prebili na vrh. Drugi odpadejo. Pri nas je nebrušenih diamantov malo, zato se jim vsi posvetijo. To daje smisel našemu delu. Pri velesilah bo neki trener že dosegel kolajno, tudi če ne dela dobro. Sto in še nekaj Kitajcev je dobrih v gimnastiki, nekaj tisoč v namiznem tenisu. Že sama selekcija ustvari zmagovalca. Pri nas se je za to treba bolj potruditi," meni Tušak.
Vsi so na voljo
Ker je Slovenija majhna, je možnost stopiti tudi do vsakega strokovnjaka. "Vedno je na voljo pravi ortoped, pravi specialist, pravi psiholog, pravi trener. Le telefon je treba uporabiti," je dejal Tušak. V primerjavi z ameriškimi psihologi ima precej več izkušenj, saj je delal z že 200 vrhunskimi športniki, posamezni Američani pa imajo takšnih le nekaj: "Teorija in praksa sta povsem različni. Slovenski športniki se velikokrat ne zavedajo, da imajo pri dostopnosti veliko prednost. Res je, da so pogoji za trening v številnih panogah slabši kot drugje na svetu, a imajo druge prednosti. Lažje se jim na primer tudi vrniti. Ko je Američan v krizi in odrinjen na stran, zelo težko pride nazaj v vrh."
Ena izmed prednosti je tudi dostopnost slovenskih športnikov. "Možno jih je srečati na ulici. To daje občutek, da so le ljudje, mladi pa razmišljajo, da lahko uspe tudi njim. Slovenska družba je tako odprta, da vsakemu športniku lahko sežeš v roko. Tega v velikih državah preprosto ni," je še eno slovensko posebnost omenil psiholog. Smo Slovenci torej športni narod? "So razlike, v Skandinaviji se še več ljudi ukvarja z rekreacijo. Ne bi rekel, da izstopamo. Na tem področju se lahko stori še veliko. Pravzaprav bi se tudi moralo."
