Neža Dolenc je 18-letna atletinja, ki jo šport spremlja že od mladih nog. V Atletskem klubu Triglav Kranj trenira že od prvega razreda osnovne šole, zadnjih osem let pod vodstvom trenerja Blaža Čadeža. Državni prvakinji v teku na 400 in 100 metrov z ovirami v svoji kategoriji je letos uspel preboj med najboljše na svetu svoje starosti – na mitingu v Grazu je na zadnji možni tekmi za izpolnitev norme odtekla osebni rekord v teku na 400 metrov z ovirami, si pridobila vstopnico za Nairobi in že čez dobrih 14 dni z reprezentanco odpotovala na jug. Tam ji je sicer nekoliko zagodlo zdravje – zastrupitev s hrano –, a je nastop opravila več kot uspešno: s tretjim izidom kariere.
Neža Dolenc, uvrstitvena norma za svetovno prvenstvo ti je uspela prav na zadnji možni tekmi za izpolnitev norme. Kakšni so bili občutki ob dosežku?
Bili so res izjemni. Ko sem odtekla čas, ki je bil hkrati tudi izpolnitev norme, sem bila zelo vesela in hkrati presenečena, kar nisem mogla verjeti. V Graz sem šla na miting prav z namenom, da se uvrstim na svetovno prvenstvo. Ker je bila čisto zadnja priložnost, sem bila pred tekmo zelo nervozna, a sem želela le odmisliti rezultat in končati tek po svojih najboljših sposobnostih. Med tekom so me sicer malce preganjale misli, da mi ne bo uspelo, a se nisem vdala do cilja in na časomeru opazila: nov osebni rekord in izpolnitev norme za svetovno prvenstvo. Bilo je super, bila sem presrečna.
Dobra dva tedna po izpolnjeni normi ste že odpotovali v daljno Kenijo. Kakšna je bila organizacija največjega mladinskega prvenstva? Ste bili zaradi koronakrize kaj omejeni?
V Keniji je organizacija potekala kar tekoče. Avtobusi so nas iz hotela peljali na tekmovališče vsake pol ure, tako da smo lahko pred tekmami še dobro trenirali. Seveda so bili tudi striktni koronaukrepi: slaba stran teh je bila, da nismo smeli zapuščati hotela z izjemo odhoda na stadion. V primeru odhoda iz hotela v mesto (brez dovoljenja), nam je grozila kazen, da se v hotel sploh ne bi smeli vrniti. Vsakič, ko smo ga zapustili, so nas zapisali in nam ob prihodu tudi preverili temperaturo. Prav tako smo morali skozi detektor za kovine. Izven hotela je bilo zelo veliko oboroženih vojakov, ki so skrbeli za varnost. Sicer je bil sam hotel zelo lepo urejen, s petimi zvezdicami. Imeli smo zelo velik fitnes, bazen, tudi savno.
Nekaj dni pred tekmovanjem se ti je pripetila manjša nezgoda, nehvaležna zastrupitev s hrano – kako si se z njo spopadla?
Tako je, pred tekmovanjem sem bila še hospitalizirana. Čeprav je bila hrana v hotelu zelo okusna, sem se že drugi dan zastrupila s hrano. Izvidi so pokazali, da sta bila kriva piščanec in riba. V bolnišnici sem bila en dan in sem se kmalu počutila bolje. Končno sem se lahko naspala, saj prej zaradi slabosti nisem mogla spati. Po nekaj preiskavah so me poslali nazaj v hotel. Predpisali so mi tablete, ki sem jih jemala še nekaj dni. Na žalost zaradi glavobola tudi po hospitalizaciji nisem trenirala, ampak do tekmovalnega dne se je stanje izboljšalo.
Ves čas med svetovnim prvenstvom sem bila tudi v kontaktu s trenerjem Blažem Čadežem, družino in fantom. Prav tako pa so mi kljub težavi s hrano stali ob strani vsi člani naše slovenske ekipe, za kar sem neizmerno hvaležna.
Dva dni kasneje si stopila na tekmovalni stadion, se ogrela in odtekla svoj tek s kar tretjim najboljšim izidom v svoji karieri. Kakšni so bili občutki, kako si z rezultatom zadovoljna?
Občutki ob nastopu na največjem tekmovanju, svetovnem prvenstvu, so fenomenalni. Pred tekmovanjem nisem bila nervozna, saj smo se zelo razumele s sotekmovalkami, bile so zelo prijazne, kar me je kar sprostilo. Med tekom sem se počutila super, malo je bilo še slabih občutkov od zastrupitve, a sem odtekla odličen čas, 1:01.37.
S tem časom sicer nisem napredovala v finale in tekmovanje končala na 15. mestu. Sem pa zelo zadovoljna – tako z rezultatom kot z uvrstitvijo.
To je tvoje prvo mladinsko svetovno prvenstvo, v preteklosti si se sicer udeležila že več večjih tekem. Katerih?
Dober mesec pred svetovnim prvenstvom sem nastopila na evropskem mladinskem prvenstvu v Estoniji, kjer sem v teku na 400 metrov z ovirami osvojila 19. mesto s časom 1:01.14. Leta 2019 sem bila na še eni veliki tekmi: bila sem udeleženka olimpijskega festivala evropske mladine v Azerbajdžanu. Tekmovala sem v mnogoboju in osvojila 15. mesto.
Pa ostala, manjša mednarodna tekmovanja?
Ja, udeleževala sem se še več mednarodnih tekmovanj – mladinskih reprezentanc, balkanskih tekmovanj, mednarodnih mitingov. Februarja letos recimo balkanskega prvenstva, kjer je šlo super. S štafetno ekipo 4x400 metrov smo zmagale in podrle balkanski in državni rekord za kategorijo U20.
Lansko leto so sicer zaradi koronavirusa na žalost odpadle vse mednarodne tekme. Do sedaj sem se tako še najbolj izkazala prav na tem svetovnem prvenstvu, upam pa da bom kdaj v prihodnosti posegla tudi po višjih uvrstitvah.
Gotovo te bomo še kdaj videli na največjih atletskih tekmovanjih. Kakšni pa so osebni cilji za tvojo športno kariero?
Trenutno sem si za cilj zastavila svetovno mladinsko prvenstvo v Kolumbiji, ki bo naslednje leto. Vedno sem si želela tudi nastopa na olimpijskih igrah, tako da to bo vedno moj največji cilj. Septembra imam še tri tekme, za katere sem si zastavila cilj nov osebni rekord in po možnosti rezultat pod minuto. Potem pa začnem z bazo in pripravo na zimsko tekmovalno sezono. Poleg 400 metrov z ovirami tečem tudi na 100 m z ovirami, kjer si prav tako želim izboljšati osebni rekord.
Življenja nisi posvetila zgolj športu, ampak skrbiš tudi za svojo izobrazbo – si dijakinja 4. letnika gimnazije v Biotehniškem centru Naklo. Ker se ravno pričenja novo šolsko leto, vprašanje na mestu: kako treninge uspešno usklajuješ s šolskimi obveznostmi?
Treninge in šolo lahko usklajujem. Treniram šestkrat na teden, razen v času tekmovalne sezone petkrat na teden, ker imam za vikend tekmo. V šoli imam status športnika, ki mi omogoča določene prednosti. Napovedana imam vsa ocenjevanja, tako da se mi šola zelo prilagaja in mi res ni težko. Ker se spet pričenja šola, bo malce bolj naporno, a se vse da, če imaš dovolj volje in motivacije.
