Devetnajstega februarja 2023 je minilo natanko 100 let od smrti Ivana Tavčarja. O tem pred in v družinski grobnici na posestvu na Visokem pri Poljanah, kjer so minulo soboto organizirali voden ogled, priča cvetje, ki so ga prinesli daljnji sorodniki in predstavniki Občine Gorenja vas - Poljane. Prireditve v njegov spomin se bodo, kot nam je potrdil tudi turistični vodič Jure Ferlan iz Zavoda Poljanska dolina, vrstile čez vse leto. Vsako drugo soboto v mesecu se bo mogoče udeležiti tudi organiziranega ogleda kmečkega dvorca Visoko, in izvedeti o njegovih gospodarjih, med katerimi sta bila zakonca Tavčar: 30 let Ivan Tavčar, njegova žena Franja pa nato še nadaljnjih 15 let.
V Loškem muzeju v Škofji Loki bo prvi dogodek v Tavčarjevem letu 18. marca. Kustosinja Biljana Ristić bo takrat, kot napovedujejo, vodila po zbirki zakoncev Ivana in Franje Tavčar, ki jo hranijo v muzeju. V njej imata posebno mesto zibelka, darilo kraljeve družine Karađorđević Franji Tavčar, in bogata knjižnica s 600 naslovi, od teh je nad 200 antikvarnih izdaj, iz visoškega dvorca na Visokem.
Vse o Ivanu
Ivan Tavčar, v matični knjigi je vpisan kot Janez Tavčar, se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko (današnja občina Gorenja vas - Poljane) očetu Janezu (po domače Kosem, po nekaterih virih srednje bogatemu kmetu, po drugih pa bajtarju oziroma kajžarju) in materi Neži (rojeni Perko). Kot je mogoče prebrati na več mestih, je bil Tavčar prepričan, da je v resnici plemenitega rodu, čeprav je v svojih literarnih delih poveličeval kmečkega človeka in njegovo delo.
Po končanih treh razredih v Poljanah je ob pomoči stricev duhovnikov, šolanje pri devetih letih nadaljeval na najprej na normalki in nato gimnaziji v Ljubljani. Kot izvemo na razstavi, se je tedaj ob prvih ljubezenskih poskusih v njem prebudila iskra uporništva. Iz Alojzijevišča, kjer je bival med šolanjem v Ljubljani (vodili so ga duhovniki), so ga izključili, ker je ponoči uhajal ven, kar je bilo strogo prepovedano. Zaradi te kršitve so ga izključili tudi iz gimnazije. Šolanje je po stričevem posredovanju nadaljeval v novomeški gimnaziji in nato spet v gimnaziji v Ljubljani, na razočaranje matere in drugih sorodnikov, ki so pričakovali, da bo postal gospod, se pravi duhovnik, pa se je vpisal na študij prava na vseučilišču na Dunaju. Med študijem je prostovoljno odslužil še enoletni vojaški rok, po dostopnih virih zgolj zato, ker je bil v taki gmotni stiski, saj z inštrukcijami sošolcev ni zaslužil dovolj. Šele zadnje semestre je prejemal Knafljevo štipendijo.
Od odvetnika, govornika do poslanca, gospodarstvenika, ...
Po končanem študiju prava leta 1875 je Tavčar delal kot odvetniški pripravnik pri treh odvetnikih v Ljubljani in tudi odvetniku Janezu Mencingerju v Kranju. V Kranju je tudi vse pogosteje nastopal kot narodnjaški ljudski govornik. Leta 1883 je v Trstu opravil še odvetniški izpit in leto pozneje odprl lastno odvetniško pisarno v Ljubljani.
Nobena skrivnost ni, da je dvoril predvsem bogatim ženskam in pri 36 letih se je vanj zaljubila "najbogatejša ljubljanska gospodična Franja Košenini". Odvetniški poklic mu je sicer prinesel materialno neodvisnost, poroka s 17 let mlajšo narodno zavedno in izredno bogato dedinjo Franjo leta 1887 pa je pomenila vstop v visoko družbo in mu omogočila, da je postal vpliven politik.
Najprej je bil odbornik v ljubljanskem mestnem svetu, nato član kranjskega deželnega zbora in državni poslanec. Decembra 1911 je bil izvoljen za župana Ljubljane in županoval je deset let, vse dokler ni bil izvoljen v ustavodajno skupščino Kraljevine SHS ter postal poverjenik za prehrano v prvi slovenski narodni vladi. Zaradi vsestranskega dela in velikega pomena za slovenski narod (kot gospodarstvenik je bil na primer soustanovitelj Mestne hranilnice in Ljubljanske kreditne banke, pomembne funkcije je imel v Narodni tiskarni, Tiskovni zadrugi in Novi založbi) ima naziv častnega občana v šestih občinah: poleg Ljubljane tudi v Celju, Kamniku, Kranju, Krškem in Šoštanju.
O tem, kako se je Tavčarja povzdigovalo kot pisatelja, ki je ustvaril več kot 40 del (najbolj znana so roman Izza kongresa, povest Cvetje v jeseni in zgodovinski roman Visoška kronika) kot politika, ki je bil ideolog liberalcev, pa zanemarjalo, bo, kot so ta teden napovedali iz Loškega muzeja, 13. septembra v Škofji Loki spregovoril dr. Lev Kreft na predavanju z naslovom Ivan Tavčar in slovenska avantgarda.
Zakonca Tavčar
Po poroki sta zakonca Tavčar leta 1887 najprej kupila hišo na Bregu v Ljubljani (danes Breg št. 10), šest let pozneje, leta 1893, pa s pomočjo Franjine tete Josipine Arce še posest na Visokem, približno dva kilometra proč od Ivanove rodne vasi Poljane. Za posestvo sta, kot navajajo, odštela 24.070 goldinarjev. Okolico dvorca so uredili po vzoru nemških dvorcev. Družina, imela sta pet otrok - Ivana, Franca, Josipino Bogomilo (Pipo), Anteja in Igorja - je živela večinoma Ljubljani, medtem ko so dvorec na Visokem v Poljanski dolini imeli (z današnjo besedo) za vikend oziroma prostor za oddih, s katerim so se tudi bahali.
Na Visokem, kjer so leta 1897 postavili tudi prvo teniško igrišče na Slovenskem in zasadili več eksotičnih dreves, od sekvoje do tulipanovca, sta zakonca Tavčar gostila prijatelje in znance iz sveta politike, gospodarstva in kulture, ena redkih fotografij iz 1. nadstropja prikazuje razkošne sobane, opremljenih z meščanskim pohištvom. Več teh predmetov je bilo po 2. svetovni vojni prenešeno v Loški muzej v Škofji Loki.
Kalanov rod na Visokem
"Smo na Visokem pri Poljanah, v naselju, ki sodi v občino Škofja Loka. Tu je, kot je razvidno s poslikave, ki jo je, ker je bila obledela, obnovil Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, J. K. N 1, kar pomeni ime gospodarja, Janez Kalan, hišna številka 1. Gre za hišno številko iz 19. stoletja, ki je bogato okrašena, in ne za grb, kajti tu niso nikoli živeli plemiči, " je uvodoma pojasnil Jure Ferlan, vodič po dvorcu Visoko pri Poljanah.
Visoška domačija, pogosto se imenuje tudi Tavčarjeva domačija, Tavčarjev ali Kalanov dvorec, sodi po mnenju Damjane Pediček Terseglav iz Zavoda RS za varstvo kulturne dediščine med najpomembnejše arhitekturne spomenike v Sloveniji in predstavlja višek v razvoju kmečkega stavbarstva ter izraža gospodarsko moč in duhovno obzorje najbogatejše plasti v drugi polovici 18. stoletja v Sloveniji.
Na dvorcu so 242 let gospodarili Kalani, in sicer je posestvo leta 1651 prevzel prvi gospodar Filip Kalan. Precej pozneje, po naročilu že njegovega vnuka Jurija Kalana, so nadstropno zidano kaščo obokali furlanski stavbeniki, jo tudi bogato okrasili in poslikali. V današnji tlorisni velikosti je hiša najverjetneje nastala med drugo polovico 18. stoletja in letom 1824, sledilo je več modernizacij, zaradi česar se je približala meščanski hiši.
O Kalanovi rodbini in visoških gospodarjih, ki so upravljali posest od sredine 17. stoletja do skoraj konca 19. stoletja, je mogoče na razstavi izvedeti zares veliko, bili pa so podložni zemljiškemu gospodu in vsako leto so oddajali dajatve in sodelovali pri tlaških obveznostih. Po Filipu je sledil Martin, nato pa že prej omenjeni Jurij, pa Štefan, Jožef, Johan in Janez. Z Janezom je začelo posestvo propadati in ker z ženo Ano (Ančko) nista imela otrok, je posestvo prešlo v roke njegove sestre Ane Kalan.
Ana Kalan (poročena Hafner) je posestvo vodila od leta 1887 do 1892, znana je bila kot spretna kuharica in gospodinja. Njenega sina inženirja Antona, ki ga upravljanje na Visokem ni zanimalo, pa je Tavčar leta 1893, se pravi pred 130 leti, prepričal v prodajo. Ko je vest o tem prebrala v časopisu, kajti sin si ji ni upal povedati, je storila samomor, kajti ni prenesla, da je Visoko odšlo iz rok Kalanove rodbine.
O rodbini Kalan se je Tavčar razpisal v Visoški kroniki, ki je, kot pravijo poznavalci, "zadnji obračun s svetom in s samim seboj". Roman je pisal kot trilogijo o prebivalcih Visokega, a je, ker ga je prehitela bolezen, napisal samo prvi del.
Brez Franje bi bil Ivan Ivanček
Najlepša soba v dvorcu, t. i. kamra, v kateri je bila nekoč jedilnica, zdaj pa je izredno lepo urejena poročna dvorana, je posvečena Franji Tavčar. Brez nje, ki je bila aktivistka na področju pravic žensk, humanitarka, zavedna Slovenka, bi bil Ivan Ivanček, opozarja zapis na panoju, ki je del stalne razstave z naslovom Visoška domačija pripoveduje.
"Med 1. svetovno vojno, leta 1917, so narodne dame zbrale kar 200 tisoč podpisov v podporo majniški deklaraciji, da bi v okviru habsburške monarhije priznali tudi slovanske narode. Franja je bila nato v Kraljevini Jugoslaviji dvorna dama kraljice Marije, imela je neposreden dostop do nje. In potem ni bilo daleč do kralja Aleksandra ...
Danes bi rekli, da je bila lobistka in ji je kdo kaj naročil in je to posredovala naprej," je izpostavil vodič Jure Ferlan in dodal, da sta kralj in kraljica rada dopustovala zahajala v alpski prostor, v Kamniški Bistrici, kjer so imeli Karađorđevići lovsko kočo, na Brdu pri Kranju posestvo, pa tudi vilo na Bledu. In Franja Tavčar je bila kraljičina zaupnica, ki je kraljico spremljala ob obiskih. V zahvalo za to sodelovanje in prijateljstvo so Tavčarjevi prejeli zibelko, ki je zdaj v Loškem muzeju.
Na Visokem govorijo "po lošk" in "po polansk"
Tavčarjevi dediči so bili, kot smo izvedeli, leta 1962 prisiljeni prodati posestvo Občini Škofja Loka, ta pa ga je prodala rejcu konj. Leta 1985 je lastnica vnovič postala Občina Škofja Loka, pozneje z nastankom novih občin pa tudi Občina Gorenja vas - Poljane in Občina Žiri. Leta 2009 je 100-odstotna lastnica postala občina Gorenja vas - Poljane. Leta 2017 je bil dvorec Visoko razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena in kmalu zatem ga je začel upravljati in skrbeti za samo vsebino zavod za turizem in kulturo Poljanska dolina. Obnovitvena dela, ki jih je sofinanciralo tudi ministrstvo za kulturo, so potekala od leta 2019 naprej. V prihodnje bi radi v gospodarskem objektu uredili še večjo dvorano za prireditve, medtem ko v pritličju dvorca ob koncih tedna in lepem vremenu deluje odprta kavarna.
Od dvorca Visoko do Poljan, kjer je bil rojen Tavčar, je približno dva kilometra oziroma manj kot eno uro hoda, rojstna hiša, pred katero stoji steber, izdelan po načrtu Jožeta Plečnika, je v zasebni lasti.
"Zanimivo je, da je Visoko v občini Škofja Loka in da občinska meja poteka približno 500 metrov stran. Poljanščina se tu prepleta s škofjeloškim oziroma loškim narečjem, kajti prebivalci spadajo pod občino Škofja Loka in otroci hodijo v šolo v Škofjo Loko." In kako se to loči? "Po loško govorijo kk in tk, po poljansko pa kok in tok," je razložil vodič.
Tudi družinska grobnica v lasti občine
Leta 2017, ko so bili, kot smo že omenili, vsi objekti na Visokem razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena, so dediči dr. Ivana Tavčarja prenesli v last občine Gorenja vas - Poljane tudi družinsko grobnico rodbine Tavčar. Leto prej, se pravi 2016, kot je napisano na pomniku ob grobnici, sta kapelo z grobnico in okolico obnovili sorodnici prof. dr. Metka Zorc in prof. dr. Ruda Zorc, medtem ko je nov Tavčarjev doprsni kip, ki so ga namestili ob 166. obletnici Tavčarjeva rojstva, financiral predstavnik dedičev, podjetnik Alex Luckmann. Aprila 2014 so namreč neznanci ukradli Tavčarjev doprsni bronasti kip, ta, ki je zdaj nameščen, in ga je izdelal kipar Metod Frlic, pa ni bronast, in kot smo se prepričali tudi sami, dr. Ivan Tavčar gleda precej mrko ... Kot bi želel sporočiti: Pusti me pri miru, ne moti me ...
In še glede teniškega igrišča: tenis so nekoč igrali prav pod kapelo in seveda se ne spodobi, da bi blizu gorbnice tekali z loparji in udarjali žogice. Tako na Visokem tenis v belem občasno organizirajo malo proč, kjer vzorno pokosijo travo, z apnom narišejo črte, Zavod Poljanska dolina pa v sodelovanju z Zavodom RS za varstvo kulturne dediščine že načrtuje okolici prilagojeno dodatno ureditev igrišča, je dejal vodič.
"Naša zemlja se nam ne sme vzeti ... "
Na stebru ob grobnici je zapisan pomenjiv zapis iz Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni. "Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in rod slovenski mora stati kot večno drevo, katerem korenine nikdar ne vsahnejo."
Grobnica, ki jo je dal Tavčar urediti že za časa svojega življenja, stoji na pobočju, s katerega je izjemen pogled na posestvo. V njej so pokopani dr. Ivan Tavčar in njegova žena Franja Tavčar, Franjina teta Josipina Arce, ki je umrla istega leta kot Ivan Tavčar. Kot je razvidno, so tu pokopani štirje sinovi: Franek, Ivan, Igor in kot zadnji Ante Tavčar leta 1994, ter tri snahe: Nastja Tavčar, Hermina Tavčar in Ana Konvalinka Tavčar. Na spomeniku sicer ni napisano, a po dosegljivih virih je v grobnici pokopana tudi Ivanova in Franjina hči Josipina Bogomila - Pipa, poročena Arko.
V kapeli je tudi posebno obeležje, bela kamnita knjiga, ki opozarja na hudo tragedijo septembra 1948, v kateri sta umrla vnuka Ivana Tavčarja oziroma sinova pisateljevega sina Igorja in njegove žene Ane, Ira in Jorg, kot je napisano na obeležju oziroma Igor in Ivan, tedaj stara 14 in 18 let. Pri igri se je sprožila lovska puška in eden od njiju je takoj umrl. Ko je drugi opazil, kaj je naredil, se je ustrelil še sam. Oba sta bila sinova univ. prof. dr. Igorja Tavčarja, utemeljitelja sodobne slovenske znanstvene interne medicine, in njegove žene prim. dr. Ane Konvalinke Tavčar.