Mag. Franc Rozman: "Za učiteljevanje je potrebna empatija."

Od šole se nekdanji ravnatelj še ni povsem poslovil, za pogovor si je našel čas ravno pred svojo predstavitvijo izbirnih vsebin nadobudnim gorenjskim dijakom vseh letnikov. Ob skodelici kave (pa ne Cankarjevi) je bilo v prijetnem pogovoru zares začutiti tisto, kar so o njem že zapisali zaposleni na Gimnaziji Kranj: da gre za srčnega, iskrenega, ljubeznivega, pa tudi precej zabavnega človeka, polnega topline. Zaupal mi je marsikaj zanimivega – najprej o svoji mladostniški odločitvi za pedagoški poklic, pa o svojih spominih na dogodivščine iz dijaških let, o krmarjenju gimnazije skozi številna leta, spremembah, ki so jih uspeli uvesti na šoli, ter nekaj o svojih hobijih, prepričanjih in nadaljnjih načrtih.

Vaša dosedanja življenjska pot je bila precej tesno prepletena z najstarejšo gimnazijo v Kranju. Sprva ste bili njen dijak, kmalu pa nato že vodili matematični krožek na šoli in zatem postali profesor matematike, kasneje še ravnatelj. Ste to, da si želite v pedagoške vode, začutili že zgodaj?

Ja, pravzaprav že zgodaj. Že kar v osnovni šoli sem se odločil za poklic – najprej sicer za zdravnika, potem, ko sem nekoč moral dobiti neko injekcijo, ki se je še prav dobro spomnim, pa sem se hitro odločil, da ne bom zdravnik (smeh). Potem pa sem se odločil, da bom učitelj. Najprej sem mislil, da bom kmet in učitelj, oboje, saj smo imeli doma kmetijo. Otroci se namreč včasih zanimajo za poklic, ki ga lahko vidijo – ko na primer vidiš učitelje in se ti zdijo eni dobri, pa rečeš: Tak bi bil tudi jaz! Prav dokončno sem se odločil za ta poklic, ko nam je učitelj v osnovni šoli pobiral stripe pod klopjo. Nekaj časa je kar prenašal, da smo jih brali med poukom – sem rekel, jaz bom šel za učitelja, potem jim bom pa najprej dovolil stripe brati, nato pa vse pobral in imel potem sam zase dovolj stripov! To je bila ena taka strokovna odločitev (smeh) in te sem se potem držal. Sprva sem mislil učiti fiziko, potem sem se odločil za matematiko in sem mislil, da bi fiziko študiral še zraven. Ko pa sem študiral matematiko, sem ugotovil, da to ne bi šlo tako zlahka, da bi kar še eno fakulteto vpisal, saj je bilo pri matematiki že dovolj težko. Pa še veliko sem bil v bolnici takrat. Mi je to vzelo kar nekaj energije in časa.

Leta 1996 ste nato postali ravnatelj šole in bili na tem mestu vse do leta 2019. Kako se je pojavila priložnost za ravnateljevanje, kako to, da ste se odločili, da poskusite?

Že ko sem učil, sem postal mentor dijaške skupnosti, prevzel sem tudi mlade raziskovalce. Precej sem sodeloval pri sami politiki šole – se javljal za razne zadeve, včasih tudi kaj kritiziral, kaj bi morali narediti drugače, kje bi morali vključiti dijake, kje jih ni potrebno. Izpeljal sem nekaj uspešnih zadev, predvsem pri raziskovalcih, tam mi je uspelo ustanoviti regijsko srečanje na Gorenjskem. Potem pa se je pojavila priložnost in sem poskusil. Ravnatelj je šel v pokoj, vedel sem, da sem še mlad, vedel sem tudi, da imam hude protikandidate. Sicer sem v tistem času pred kandidaturo veliko premišljeval, tudi na to sem pomislil, če je morda kdo drugi res boljši za to mesto. Da bi lahko potem jaz delal škodo šoli.

Pa je nikakor niste, prav nasprotno – gimnazija je dosegala v času vašega ravnateljevanja izjemne uspehe, prišlo je do številnih pozitivnih sprememb. Kaj mislite, da je tisto, kar je najbolj zaznamovalo gimnazijo v času vašega vodstva?

Jaz bi rekel, da je gimnazija takrat, ko sem jaz postal ravnatelj, še vztrajala na res veliki nedostopnosti, njena kvaliteta je bila ogromna, a je bilo vse usmerjeno na učni proces, zelo je bil omejen pristop staršev, pa tudi dijakov samih. Vedeli smo, da je že čas tak, da moramo to spremeniti, drugače ne bi več šlo. Takrat smo na primer odprli govorilne ure tudi zadnji mesec pouka, prej je bilo mišljeno, da zadnji mesec ne sme biti vznemirjenja, da lahko profesorji normalno zaključujejo. Se pravi, približali smo šolo staršem. Tudi dijaki so dobili več možnosti za udejstvovanje na šoli, na primer pri izbirnih vsebinah. Takrat smo uvedli kot neobvezni izbirni predmet tudi pedagogiko, saj prav Gimnazija Kranj daje mnoge pedagoge za gorenjske osnovne šole – naj se torej tisti, ki jih to veseli, vsaj malo tu srečajo s tem. Vidijo že svoje učitelje, naj še malo sami poskusijo.

Pa ostale obšolske dejavnosti in možnosti za dijake? V tem času je začela delovati na primer mednarodna matura, orkester je dosegal številne uspehe …

Ja, tukaj je bilo marsikaj novega. Takrat smo poživili glasbeno dejavnost, nadaljevali dramsko dejavnost, organizirali koncerte, uvedli program MEPI (Mednarodno priznanje za mlade), pa mednarodno maturo leta 2010. Ta je gotovo izjemno koristna, gre za še eno možnost več za dijaka, ki ima take ambicije. Je velika pridobitev za Gorenjsko, kdaj pride tudi kakšen dijak z druge šole in potem tu opravi mednarodno maturo. Dobili smo tudi Konfucijevo učilnico. Tako smo danes ena izmed treh šol v Sloveniji, ki imajo mednarodno maturo, ena izmed treh šol s Konfucijevo učilnico ter ena izmed dveh šol, ki ponujata kitajščino kot tretji tuji jezik na sami šoli. In seveda edina šola, ki ji je uspelo gimnazijske koncerte izpeljati na taki ravni, da smo bili s tem zares prepoznavni – za glasbene dosežke je na primer gimnazija od predsednika države prejela priznanje jabolko navdiha.

Ko ste začenjali z uvajanjem teh dejavnosti, ste si mislili, da bo to obrodilo take uspehe?

Pri mednarodni maturi nisem bil presenečen. Ko smo jo tu želeli uvesti, je sem prišla komisija, a nas ni nič skrbelo, taki smo, naši učitelji so samozavestni. Potem smo v enem letu vse to izpeljali. In imeli odlične rezultata. Pri mednarodni maturi se sicer lahko primerjaš z ostalima dvema gimnazijama – tam so imeli odlične rezultate in če imamo mi tak bazen dijakov, kakršnega imamo, zakaj jih ne bi imeli še mi? Pri pevski, glasbeni dejavnosti pa sem bil zelo presenečen. Kar se tiče same pevske dejavnosti prav zato, ker smo se prej res trudili, da bi pevski zbor sploh deloval, kasneje pa smo morali dijake celo odklanjati, ker je bilo toliko zanimanja. Kar se tiče orkestra, sem jaz profesorju Zevniku, ki je bil takrat še knjižničar, rekel, da bi bilo fino, če bi imeli na šoli nek ansambel. Pa je rekel: Ne, jaz bom naredil orkester! In ga je res, jaz pojma nisem imel takrat, kam bo to šlo! Pa tudi za program MEPI, nisem si mislil, da bo dosegel take razsežnosti.

Gimnazija dosega številne uspehe tudi na individualni ravni, kaj menite, kdo ima največ zaslug pri tem? Trdo delo dijakov samih, pomoč učiteljev, organizacija šole?

Vsega po malo. Včasih kakšen profesor reče, da ni ničesar prispeval k državnem prvaku na določenem področju. Pa ni res, profesor lahko ogromno prispeva. Če ne drugega, bi lahko dosegel, da dijak ne bi postal državni prvak, če bi ga s čim odvrnil od tekmovanja in predmeta. Zato je odnos učiteljev nasploh kar pomemben ... Ti morajo pokazati navdušenje nad dijaki in jim ne dajati občutka, da ničesar ne vedo. Pomembno je tudi, da se postavi dijaka v položaj, da mu gre. Da se ga morda pošlje na državno tekmovanje iz predmeta. V tem primeru se včasih pojavi vprašanje, kdo bo znal rešiti več nalog s tekmovanja: učitelj ali dijak? Tudi v zbornici smo se večkrat pogovarjali o kakšni nalogi s tekmovanja, kako je bila težka, pa jo je uspelo rešiti dijaku na tekmovanju. Važno je potem tudi, da se dijaka upošteva, se ga pohvali, se mu pomaga na kakšnem drugem področju. Če je na primer dijak uspešen na glasbenem ali športnem področju, da se mu pomaga na ostalih.

Zaposleni na Gimnaziji Kranj so v pismu ob vašem slovesu od šole zapisali, da ste bili na gimnaziji ne le dober učitelj, ampak mentor, matematik in pedagog po duši. Kaj je še tisto, kar naredi dobrega pedagoga, učitelja, morda ravnatelja?

Kar se tiče mentorstva moraš imeti preprosto organizacijske sposobnosti. Če si učitelj, je pri dijakih vedno tudi vprašanje, koliko si jim kot učitelj pripravljen ponuditi, koliko si dostopen. Sicer vsi dijaki rabijo nekaj časa, da se učitelja navadijo. Pomembna je tudi varnost, za vsakogar. To potrebujemo vsi. Da na primer dijak dobro ve, da ne bo kar po krivici ozmerjan v šoli, ampak se počuti tam varnega. Kar ste tiče učiteljevanja pa je potrebne še kar nekaj empatije, da se na primer malce spomniš tudi svoje osnovne in srednje šole in tako lažje razumeš dijake.

Gotovo ste jih sami dobro razumeli, saj ste bili tudi vi dijak prav te gimnazije. Kaj pa vam je najbolj ostalo v spominu iz časa vaših dijaških let?

Kot dijak sem se imel super, na matematičnem in fizičnem področju sem kar blestel. Spomnim se, da sem v četrtem letniku vodil predmet, ki je bil potem ocenjen. To je bila zame velika čast. Sicer mi je pa ostala v spominu še prav posebna potegavščina z dijaških let – s sošolcem sva enkrat naredila radijsko oddajo, ki je bila politično malce neprimerna, notri je bilo sicer precej satire, smejali so se ji tudi v ravnateljevi pisarni, menda so se tam prav krohotali. Ampak je bila oddaja prekinjena in eden izmed učiteljev nama je rekel, da bova zaradi njene »neprimernosti« nosila posledice. Takrat sem kar precej razjarjen odkorakal proti ravnateljevi pisarni in če me ne bi takrat ustavila profesorica matematike, bi bil morda še izključen! Pa sem bil odličnjak! (Smeh). Zato sem se tudi sam zamislil vedno, ko smo morali kakega dijaka kaznovati, ker je naredil kakšno neumnost. Ja, včasih naredimo kaj takšnega, pa ne, da bi zanalašč …

Se povsem strinjam. Po toliko letih se vendarle poslavljate od dela na šoli. Kaj pa vas v prostem času poleg poučevanja še razveseljuje, kje najdete svojo srečo?

Zaradi bolezni – že pred študijem so mi diagnosticirali avtoimunsko bolezen, s katero protitelesa napadajo lastne ledvice – sem se že nekaj časa nazaj začel ukvarjati z ezoteriko, pa potem skozi to z jogo in meditacijo. Nekaj tečajev sem imel tudi na gimnaziji, na primer tehnike sproščanja, to smo imeli za starše in za dijake. To je kar pomembno, tudi v šolskih letih. Če na primer pišeš kontrolko, na to, kako si potem ocenjen, lahko kar precej vpliva tudi to, kako se eno uro prej počutiš in malce se na to da vplivati. S tem se imam še namen ukvarjati. Sicer mi je bilo včasih treba postavljati prioritete in jaz sem pogosto postavljal zdravje na nižje mesto, na prvo mesto sem kar postavljal šolo.

Kako je nasploh še vaša bolezen – dvakrat ste imeli že transplantirano ledvico in že zgodaj pristali na dializi – vplivala na vas kot človeka, učitelja in ravnatelja, kako ste nanjo gledali nekoč, kako gledate danes?

Na začetku se mi je strašno mudilo, sem mislil, da zmorem vse sam, sploh nisem želel dialize. Kasneje sem spoznal, da je to le, kako bi rekel, stvar napuha, da ti nečesa, kar ti zdaj znanost omogoča, ne sprejmeš. Potem so se stvari v tem pogledu zelo spremenile. Sploh kar se tiče razmišljanja, sem potreboval veliko discipline. Če ti na primer na misel pride, da bi začel premišljevati, kaj vse še bo … to moraš takoj ustaviti. To sem se naučil tudi z ezoteriko, ljudje pogosto delamo dramo iz zadev v prihodnosti, ki se najbrž ne bodo zgodile. In tudi iz stvari iz preteklosti, ki so se mogoče zgodile drugače, kot mi mislimo, da so se. Veliko zdaj delam na tem, v javnosti se govori o tem kot o čuječnosti, morda je boljši izraz proces prisotnosti, to izvira iz vzhodne filozofije: da živiš v trenutku, skušaš delati čim več stvari na tem mestu v tem trenutku. Na primer, če sediš za mizo v razredu, je dobro, da si pri tem zbran in ne misliš na to, kako boš tekal po nekem travniku, ko tečeš po travniku pa premišljuješ, kaj boš jutri v testu pisal (smeh). To je ta disciplina, to sem gotovo pridobil skozi bolezen.

Čeprav se boste upokojili, kot pravite, stikov z Gimnazijo Kranj še ne boste prekinili. Imate načrte za še kakšno nadaljnje sodelovanje?

Ja, ustanovili smo klub alumnov in tu imam še namen sodelovati. Nekaj časa bom tudi pri izbirnih vsebinah, dokler me ne bodo povsem nadomestili. Drugače pa je v okviru alumnov moja vizija, da lahko nekdanji dijaki v določenih stvareh sodelujejo s profesorji, na primer pripravijo kakšna zanimiva predavanja. Bomo videli, kako bo. Na tak način imajo že zdaj tabore za osnovnošolce in na tem področju bom gotovo še z velikim veseljem sodeloval.