Kranj se je s problematiko priseljevanja srečal že pred 50, 60 leti

Na kaj ste zgodovinarji pozorni pri aktualnem spremljanju političnega dogajanja?

Zgodovinarji, ki se ukvarjamo s sodobno zgodovino, seveda ves čas spremljamo politično, gospodarsko in družbeno dogajanje ter skušamo biti s stvarmi, kot rečemo, na tekočem. Za kakšno konkretnejšo oceno, vrednotenje pa je potrebna časovna distanca. Sproti zbiramo podatke in skušamo čim več dokumentarno fotografirati na terenu, šele s sčasoma pa se lahko ovrednoti pomen dogodkov v kontekstu širših procesov. Delo zgodovinarjev v muzeju je malce specifično, saj se v prvi vrsti ukvarjamo z zbiranjem gradiva, tudi aktualnega, ki bo v prihodnje postalo materialno dokazilo današnjih dogodkov. Mi temu pravimo zbiranje muzejskih dokazil sodobnosti. Prav Gorenjski muzej je bil eden prvih slovenskih muzejev, kjer se je pred več kot tremi desetletji začelo sistematično zbiranje sodobnega gradiva. To so predvsem različne tiskovine, kot so letaki, plakati, obvestila, reklame, ki imajo lahko veliko dokumentarno vrednost. Ker tovrstno gradivo hitro izginja, ga je težko zbirati ''za nazaj'', zato se trudimo, da čim več različnih materialov najdemo sproti na terenu. Nato pa čez čas, na podlagi novih spoznanj, lahko objektivneje ocenimo, ali je to dokazilo vredno hraniti za naslednje rodove.
Na primer, če se ustanovi nova politična stranka, je o tem skoraj zagotovo izdanega vsaj nekaj papirnatega materiala. Posebej v času pred volitvami poskušam zbrati plakate, letake in drug promocijski material  strank in kandidatov. Ker smo Kranju, največ tovrstnega materiala seveda dobimo od tu, naša naloga pa je spremljati celotno Gorenjsko. Ne zbiramo sistematično za vse občine, ker bi bilo preveč, ampak ob volitvah zberemo referenčni material za posamezno občino in stranko. V času predvolilnih kampanj smo s tem skoraj zasuti, zato je treba narediti reprezentativen izbor. Sicer v muzeju zbiranje različnega tiskanega gradiva in seveda predmetov teče ves čas in pri tem skušam biti pozorna na čim več področij življenja in dela prebivalcev Gorenjske.

Pomembni kanali informacij so tudi družbena omrežja ...

Seveda, tudi ta so za naše delo v muzeju vir informacij. Na podlagi objav v družbenih omrežjih si lahko ustvarjamo sliko širšega dogajanja v družbi. A vseh se ves čas seveda ne da spremljati, kajti izredno hitro se nalagajo novi in novi podatki. Potem pa je tukaj še problem dolgoročne hrambe tovrstnih podatkov. Na primer objave na Twitterju določenih ustvarjalcev je potrebno trajno arhivirati, kar pa je bolj področje arhivske stroke .

Tudi Gorenjski muzej je na Facebooku.

Pri tem gre bolj za promocijo našega dela, ohranjanje stika z našimi obiskovalci in za dodatno možnost predstavljanja gradiva, ki ga hranimo, ne pa toliko za ustaljeno zbiranja gradiva. Ko pa namensko raziskujem neko področje, poskušam pridobiti podatke tudi na ta način. Tako je bilo na primer na začetku epidemije Covid-19, ko smo prijatelje muzeja prosili, da so nam iz svojega okolja posredovali aktualne fotografije in na ta način smo v tistem času dopolnjevali muzejsko fotografsko dokumentacijo.

Kranj je imel v preteklosti bolj in manj vplivne politike. Kateri so tisti, ki so ga s svojim delom še posebej zaznamovali? Katere politične stranke so bile glavne?

Če se ozrem v prvo polovico 20. stoletja je bil ena osrednjih osebnosti Ciril Pirc. Že pred 1. svetovno vojno je bil na listi liberalne Narodnonapredne stranke izvoljen v deželni zbor Kranjske. Po vojni se je zelo angažiral pri načrtih za gospodarsko oživitev mesta in tudi ob pomoči strankarskih kolegov je v Kranj uspel pritegniti podjetnike iz Češke, ki so tukaj odprli velike tekstilne tovarne. Leta 1921 je bil izvoljen za župana in na tej funkciji je ostal vse do leta 1936, ko je bil po menjavi vlade razrešen. Njegovo županovanje je poleg razcveta industrije zaznamovala skrb za urejanje mesta, ki se je v tistem času širilo severno od starega mestnega jedra. Občina je dobila prostore v Mestni hiši. Načrtoval je turistični razvoj mesta. Kranj je dobil državno tekstilno šolo.

Takoj po vojni župani niso bili župani ...

Prvo obdobje po 2. svetovni vojni je bil čas narodnoosvobodilnih odborov in imenovani predsednik mestnega odbora v Kranju je imel funkcijo župana. Leta 1955 so bile oblikovane nove občine, ki so samostojneje usklajevale razvoj ter odločale o porabi sredstev. Nastala je velika občina Kranj, ena od petih na Gorenjskem. Tako kot na nivoju države in republike je imela tudi občina tri zbore skupščine in delegati so za štiriletno obdobje izvolili predsednika občinske skupščine, katerega funkcijo bil lahko primerjali z današnjo župansko. Občina je imela tudi predsednika izvršnega sveta in sekretarje za posamezna področja, kar bi lahko danes imenovali tudi vlada občine. To je veljalo do leta 1994, ko so bile v samostojni Sloveniji sprejete spremembe lokalne samouprave.
V obdobju socializma med predsedniki kranjske skupščine lahko omenimo Vinka Hafnerja, ki je bil župan od leta 1953 do 1958. Politično kariero je nato nadaljeval na različnih visokih funkcijah v republiki in je bil zvezni funkcionar v Beogradu. Bil je predsednik sindikatov, podpredsednik slovenskega izvršnega sveta in predsednik slovenske skupščine. Mogoče se je najbolj ohranil spomin na njegov spor s srbskim politikom Slobodanom Miloševićem na zadnjem kongresu jugoslovanskih komunistov leta 1989.
Za Hafnerjem je bil do leta 1961 župan Franc Puhar – Aci, ki je deloval  času, ko so se sprejemali načrti velikih investicij v nove tovarne, zlasti Iskro in Savo. V Kranj so v večjem številu začeli prihajati delavci od drugod in je v mestu kritično primanjkovalo stanovanj. Občina je morala velika sredstva namenjati za gradnjo objektov družbenega standarda. Puhar je bil med drugim zagnan raziskovalec zgodovine Kranja. Za nas, muzealce in vse, ki preučujejo in jih zanima preteklosti Kranja, je pomembno, da je bil glavni pobudnik izdaje Kranjskega zbornika, ki je prvič izšel leta 1960 in nato od leta 1970 izhaja na vsakih pet let. Zbornik prinaša poglobljene raziskave različnih obdobij zgodovine in preglede novejšega dogajanja v Kranju. Izpostavila bi še Martina Koširja, ki je bil župan med letoma 1963 in 1967, kariero pa je nadaljeval na republiški in zvezni ravni. Med drugim je vodil jugoslovansko Službo državne varnosti. V času njegovega županovanja so bile v mestu in vseh večjih krajih občine zgrajene nove šolske stavbe in vrtci, ki so bili v velikem delu financirani iz samoprispevkov občanov. V 70. letih sta bila župana Slavko Zalokar in Tone Volčič in v tem času so se intenzivno gradila nova stanovanja, ki so bila potrebna zaradi širitve industrije in velikega priseljevanja.

V Kranju po letu 1990 nastopi era Vitomirja Grosa ...

Na prvih večstrankarskih volitvah spomladi leta 1990 je tudi v Kranju zmagal Demos in za predsednika skupščine je bil izvoljen Vitomir Gros, ki je tako prevzel funkcijo župana. Gros je bil do leta 1992 tudi poslanec Slovenske obrtniške stranke v slovenski skupščini. Oktobra 1994 je bila sprejeta zakonodaja o oblikovanju novih občin in velika kranjska občina je bila razdeljena na Mestno občino Kranj in štiri manjše občine Preddvor, Šenčur, Naklo in Cerklje.

Volilni plakati strank ob volitvah leta 1998. Drago Holynski, Fototeka Gorenjskega muzeja

Pa sicer, se da grobo oceniti, kako glasujejo v Kranju, na Gorenjskem?

Na volitvah v državni zbor se na Gorenjskem odslikavajo razmerja med političnimi strankami na slovenski ravni, z nekaj manjšimi odstopanji. Vse od volitev leta 2000 naprej so v 1. volilni enoti stranke desnega političnega pola zabeležile nekoliko boljše rezultate kot na ravni celotne Slovenije. Na lokalnih volitvah pa seveda do izraza pridejo demografske specifike posameznih občin. Levosredinske stranke imajo več uspeha v mestih, medtem ko so v podeželskih občinah izvoljeni županski kandidati s podporo strank desnega pola. Lažje se uveljavijo tudi nestrankarski kandidati.

Letaki strank in list ob volitvah leta 2002. Zbirka Gorenjskega muzeja

Kaj pa ženske? V Kranju je kot edina na tabli županov v občinski stavbi napisana le ena. In tudi letos vsaj zaenkrat ni znano, da se bo katera odločila kandidirati za županjo.

Ženske, ki so bile lastnice določenega premoženja in so posledično plačevale davke, so sicer imele volilno pravico že v 19. stoletju, a so lahko volile preko posrednikov. Po drugi svetovni vojni je bila v Jugoslaviji uzakonjena splošna volilna pravica. Na volitvah v ljudske odbore avgusta 1945 in nato novembra v ustavodajno zvezno skupščino so prvič ženske ne le volile, ampak imele tudi aktivno volilno pravico kandidirati in biti izvoljene.
Na seznamu županov Mestne občine Kranj je kot edina ženska napisana Mara Ogrizek. Za županjo je bila kot podpredsednica mestnega ljudskega odbora imenovana po odstopu Marjana Brillyja sredi leta 1947 in je delo opravljala do volitev v naslednjem letu.
Kot kandidatka je bila najbližje županski funkciji mag. Hermina Krt, ki je za županjo v Kranju kandidirala leta 2010, a je potem Mohor Bogataj zmagal in pridobil še tretji mandat. V kranjskem mestnem svetu so sicer ženske na vseh listah dobro zastopane. Med tistimi, ki so izstopale tudi v državni politiki, je mag. Alenka Bratušek, predsednica stranke, ki je bila tudi poslanka v državnem zboru in predsednica vlade.

Pisarni županskih kandidatov Hermine Krt in Darjana Petriča v Kranju v času volilne kampanje leta 2010 Fototeka Gorenjskega muzeja

Kako vidite Kranj in politične razmere zdaj? Eden od problemov je, kar bo zagotovo izpostavljeno tudi v županski kampanji, priseljevanje tujcev. Kaj vi kot zgodovinarka vidite kot problem?

Vsako obdobje ima svoje značilnosti in vsakokratno vodstvo se občine srečuje z novimi nalogami in izzivi časa. Današnja podoba Kranja je v velikem delu posledica razvoja v preteklem stoletju. V prvi polovici 20. stoletja so bile to možnosti razvoja, ki jih je ponujal prihod industrije. Po drugi svetovni vojni je šel več desetletij razvoj v smeri intenzivne industrializacije, z zaposlovanjem številnih nizko kvalificiranih kadrov, medtem ko se je premalo vlagalo v tehnološko zahtevnejšo proizvodnjo. Kranjsko gospodarstvo je potrebovalo številne delavce in mnogi so prihajali iz drugih delov Jugoslavije. Takšna politika je sicer že tedaj bila deležna kritik, saj so posledično podjetja in občina morala velika sredstva vlagati v stanovanjsko gradnjo in drugo nujno potrebno infrastrukturo. Hitro se je spreminjala podoba mesta. Stanovanjski bloki so se najprej gradili na Zlatem polju, v 60. letih nato soseska Vodovodni stolp, v 70. in 80. letih pa se je intenzivno gradilo na Planini, kjer je bilo načrtovanih preko pet tisoč novih stanovanj.
S problematiko priseljevanja se je Kranj torej srečeval že pred 50, 60 leti, seveda tedaj v drugačnih družbeno-političnih razmerah. Postopno se je spreminjala narodnostna struktura. V času gospodarskih sprememb na začetku 90. let so se ob težavah tovarn pokazali tudi številni socialni problemi, saj so brez dela ostali proizvodni delavci, ki so daljši čas ostajali nezaposleni. V zadnjih desetletjih se je zaključilo delo v več tovarnah, vendar smo bili hkrati priča novim podjetniškim zgodbam. Podobo in življenje mesta so najbolj spremenili trgovski centri. Vsekakor pa Kranj tudi z investicijami v različno infrastrukturo, od komunale do kulture, ohranja vlogo regionalnega središča.

Kranj M. Ha.