Ko sem o zavetišču na Sejmišču pisala pred dobrim letom dni, ste poudarili, da vas ne skrbi toliko covid, kot psihične težave, omenili pa ste tudi porast nespoštljivosti, nestrpnosti, neuvidevnosti, nasilja. Kakšne so razmere zdaj?
"Nespoštljivost, nestrpnost, neuvidevnost in nasilje so še vedno del našega vsakdana, če pa bi morala izpostaviti najhujšo problematiko v tem letu, so to sistemske pomanjkljivosti naše družbe. Srečujemo se z uporabniki, ki v zavetišče ne sodijo - s tem mislimo težke bolnike, ki niso več sposobni niti fizično niti psihično poskrbeti zase. Bolnišnice zaradi pomanjkanja kadra odpuščajo bolnike, ki bi po naši oceni morali biti še hospitalizirani ali pa v domačem okolju potrebovali največjo možno mero nege in oskrbe. Namestitev v domsko oskrbo ali dobiti pomoč negovalke je praktično "misija nemogoče", tudi zaradi pomanjkanja kadra."
Kako se znajdete? Kako rešujete težave?
"Trenutno imamo nastanjenega nepokretnega umirajočega uporabnika, dva rakava bolnika in dva uporabnika, ki sta fizično zelo slabotna, vendar zavračata zdravniško pomoč. Vaše vprašanje, kako se znajdemo in kako rešujemo težave, nam je zaposlenim "popestrilo" dan. Res smo se s sodelavkami kar malo nasmejale. Odgovor pa je: Improvizacija vsak dan - zjutraj, opoldne in zvečer. Vsak dan ob koncu delovnika razmišljamo, ali bi bolj potrebovale razvajanje v SPA-ju ali psihoterapijo. Z drugimi besedami: "Konca službe" namreč ne poznamo več, probleme nesemo domov in se že pred prihodom naslednji dan sprašujemo, kakšen nepredvidljiv dan nas čaka. In zavedamo se, da nimamo težav samo mi v zavetišču: zelo dobro razumemo vse druge službe, ki obravnavajo naše uporabnike, torej zaposlene v zdravstvu, socialnovarstvenih zavodih itd., ki doživljajo podobno in so enako nemočni pri iskanju rešitev."
Pa vseeno, kako ... V prihodnjih dneh bodo k vam na obisk prišli tudi pomembni ljudje. Imate kakšno skupno željo?
"Skupinske aktivnosti, zaradi česar smo pravzaprav zaposleni v zavetišču, da jih izvajamo, so zdaj na stranskem tiru. Menjamo plenice in tudi kateter, hudo bolnega hranimo, ker sam ne more jesti. Opravljamo torej službo negovalke. Še nekaj mesecev nazaj se je opozarjalo, da bo sistem razpadel. Zdaj v zavetišču opažamo, da je sistem razpadel.
Nekoč, ko si potreboval pomoč, si za nastanitev svojca poklical v dom za starejše ali zaprosil za pomoč na domu. Če je bilo nujno, se je to uredilo, čeprav v v geografsko bolj oddaljen dom. Zdaj je to vse nemogoče, negovalk ni, v zavetišču smo pod velikimi pritiski. Uporabniki v zavetišču so brez denarja in premoženja. S tem se spopadamo iz dneva v dan."
Razpad sistema. Umirajoči ležijo po DSO-jih in celo centrih za brezdomce, namesto da bi bili v negovalnih bolnišnicah in hospicih. Ljudje so brez dohtarjev, ženske brez ginekologov, državni zobarji so praktično samo še za otroke.... Kam so pripeljali to državo...