Kako so Prešerna slavili v socializmu

Priložnostna razstava je delo kustosa Gorenjskega muzeja, umetnostnega zgodovinarja Gašperja Peternela, prikazuje pa najzanimivejše poudarke praznovanja in slavljenja našega največjega pesnika. Zaradi epidemioloških razmer slovesnosti ob odprtju ne bo, razstava pa bo na ogled do 30. januarja 2022.

Pisatelj Tone Seliškar je v Delavski enotnosti že 6. februarja 1948 v članku z naslovom In tako izvršujemo oporoko Franceta Prešerna razložil, kdo slavi Prešerna. »Delavec pri plavžu, rudar v jami, delavka pri tkalnem stroju, kmet na svoji njivi, učenjak za pisalno mizo, vsi, ki nas je vojna vihra teh časov razmetala po ječah in taboriščih, po brigadah in odredih, in vsi tisti, ki so ob lakoti in preganjanju z nami vred pomagali svet snemati s tečajev stare, ljudskim množicam sovražne miselnosti.«

Kustos ugotavlja, kako so se po 2. svetovni vojni za izgradnjo pesnika kot simbola uporabljale le nekatere pesmi oziroma verzi, večinoma iz Zdravljice in Uvoda h Krstu pri Savici. Utrjevanje Prešernovega kulta se je nadaljevalo s poudarkom praznovanja kulturnega praznika. Prešernov dan se je po novem imenoval slovenski kulturni praznik. Po novem se je poudarjalo vrednote skupnosti in ne več samo ustvarjalnost posameznika.

Največji ritualni element praznika pa je, kot navaja Peternel, nastal, ko je dr. Ferdo Kozak 13. februarja 1946 podpisal odredbo o podeljevanju nagrad za največje uspehe na področju umetnosti in znanosti. Prve so podelili naslednje leto, pesnikovo ime so z zakonom dobile šele leta 1955, od leta 1961 pa jih podeljujejo izključno za umetnost.

V Kranju je najpomembnejšo vlogo pri razvoju Prešernovega kulta odigral prešernoslovec Črtomir Zorec, učitelj in ravnatelj na srednji tekstilni šoli, pozneje, od leta 1962 naprej pa kustos Gorenjskega muzeja. Prvi projekt, ki si ga je zadal, je bila ureditev Prešernove hiše v muzej.

Hiša, v kateri je živel in deloval France Prešeren od jeseni 1846 do smrti 8. februarja 1849, je bila v lasti Marije Kokl in njenega sina Milana. V njej sta imela prodajalno tkanin. Mestni ljudski odbor se je odločil, da je hiša brez odškodnine prevzeta v javno lastništvo. 7. februarja 1949 je v hiši na manjši slovesnosti Črtomir Zorec razglasil: »V imenu Mestnega ljudskega odbora prevzemam to hišo v našo last z namenom, da uredimo v njej kulturnozgodovinski muzej, ki nas bo spominjal na našo častno kulturno zgodovino, katere predstavnik in najvišji vrh je Prešeren.«

Svojo vizijo o tem, kakšna naj bo ureditev Prešernove hiše, ki stoji na današnji Prešernovi ulici 7, sta predlagala književnik Janko Rozman in arhitekt Marjan Mušič. Prva stvar, ki so jo postavili ob 100. obletnici smrti, je bil kip – doprsni portret, delo Frančiška Smerduja. Mestni muzej se je pozneje preimenoval v Gorenjski muzej. Med najbolj zaslužnimi za ustanovitev muzeja je bil že prej imenovani Črtomir Zorec, ki je bil do leta 1973 tudi njegov vodja, za njim je za zbirko v Prešernovem spominskem muzeju več kot 30 let skrbela kustosinja Beba Jenčič, njeno delo pa nadaljuje Gašper Peternel.