Slavnostna govornica, predsednica Slovenske filantropije dr. Anica Mikuš Kos je izpostavila, da nam lahko grozote koncentracijskih taborišč služijo kot podstat za čuječnost in hitri odziv na tokove in dogajanja, ki lahko privedejo do ponovnega množičnega trpljenja.
"Tu sem kot človek, ki se odziva na veliko zlo in svari pred razraščanjem zla v socialnem tkivu sedanjega časa, poziva k dejavnemu uporu zoper tkalce zla, ki vpletajo med nas niti poniževanja, sovraštva do različnih, drugače mislečih," je dejala.
Pojasnila je, da se lahko zlu upremo na različne načine: "Preprečimo, da nam ne zavladajo pridigarji sovražnosti in nasilja, opozarjamo na krivice, ki se dogajajo v naših življenjskih prostorih, se odzovemo na majhne grde reči, ki se dogajajo v našem vsakdanu."
Opozorila je na nevarnost, da v demokraciji "v imenu strpnosti, odprtih možnosti za vse, tudi za tiste, ki namenoma gojijo sovraštvo med ljudmi, spregledamo grozečo nevarnost ali se nanjo ne odzovemo, ker naivno mislimo, da nam demokracija zagotavlja varnost pred družbenimi dogajanji, ki vodijo v množično trpljenje".
Predsednik Taboriščnega odbora Rab - Gonars Herman Janež, ki je spregovoril v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri ZZB za vrednote NOB Slovenije, je opozoril, da žal zgodovina in tekoči dogodki kažejo, da zgodovinski spomin z leti bledi. "V malo bolj oddaljeni, a še vedno evropski bližini, se je sedaj očitno popolnoma izbrisal. In to v letu 2022, ko smo pričakovali, da so neke civilizacijske norme dosežene," je dejal.
Poljski veleposlanik o tem, kaj moramo govoriti
O vojni v Ukrajini je spregovoril tudi poljski veleposlanik v Sloveniji Krzysztof Olendzki, ki je prav tako nagovoril zbrane, saj so bili Poljaki poleg Francozov najštevilčnejša narodnostna skupina ujetnikov na Ljubelju. "Ko se oziramo na Auschwitz, na Mauthausen, kjer so Nemci umorili elito poljskega naroda, in na Podljubelj, ponavljamo: Nikoli več vojne, nikoli več genocida," je poudaril.
Zato moramo, kot je dejal, danes in vsak dan govoriti o zločinski ruski invaziji na Ukrajino, ki ni le oborožen napad na mirno in suvereno evropsko državo, ampak tudi napad na evropske vrednote. "V imenu žrtev tretjega rajha, ki so bili tukaj trpinčeni, moramo podpirati državljane Ukrajine v njihovem boju za dostojanstvo, svobodo in demokracijo," je pozval.
Ljubeljski predor so prisilno kopali tudi ruski jetniki
Zbrane v spominskem parku taborišča Ljubelj sta nagovorila tudi predsednik francoskega Društva internirancev iz Mauthausna Daniel Simon in podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana Občine Tržič Dušan Bodlaj.
Daniel Simon se je spomnil pokojnega Borisa Pahorja, ki je leta 2016 na mestu nekdanjega taborišča Ljubelj, pri svojih 103. letih prišel samo zato, da je prosil naj se »rdeči trikotnik« ne pozabi. Poudaril je, da se nacističnega sistema koncentracije in iztrebljanja ne smemo spominjati samo zaradi načrtovane morilske obsedenosti z iztrebljanjem Judov, ampak tudi zaradi drugačnih taborišč, kakršno je bilo tudi ljubeljsko, ki so jih nacisti uporabljali kot orodje represivne politike v okupiranih državah in za pridobivanje suženjske delovne sile. Citiral je Henrija Hochmanna, francoskega Juda, ki je v nenavadnem pismu, ki ga je po osvoboditvi iz Ljubelja poslal svojim staršem, zapisal: "Čeprav se zdaj vrača velik del moje komande, mene ni med njimi [...]. Mi, ki se zavedamo vse škode, ki jo je mednarodni fašizem povzročil Evropi in vsemu svetu, smo v zahvalo jugoslovanskemu ljudstvu, katerega pogumni partizani so nas pravkar izvlekli iz krempljev SS, prisegli, da bomo nadaljevali boj, dokler ne bo skupaj s Titovo vojsko zatrt zadnji hitlerjanec." in poudaril, da so bile takšne odločitve možne le zaradi posebnega človeškega okolja, ki je vladalo na slovenskem območju: "Slovenci so bili narod, ki ga je okupirala nemška vojska, a je ostal nepokoren. Gora je bila v rokah partizanov, SS je bila v obrambi. To je omogočilo tudi nekaj pobegov, natančneje uspešnih pobegov, medtem ko iz nacističnega taborišča ni mogoče pobegniti: to je nenavadna pot Baptista Chevallierja, ki ga partizani hitro prevzamejo za svojega in z njim delijo boj." Spomnil se je še pogumnih Tržičanov, ki so po svojih močeh skušali pomagati ljubeljskim zapornikom.
Tržiški podžupan v funkciji župana Dušan Bodlaj pa je pojasnil, da se iz leta v leto vračajo na ta kraj žalostnega spomina in vedno znova pozivajo svet, naj se takšne grozote nikoli več ne ponovijo.
"Najbolj žalostno je, da kljub glasnosti naših apelov ne slišijo ravno tisti, ki so najbolj zvesto polagali vence svojim rojakom, katerih kosti so zakopane pod to krvavo zemljo, sedaj pa sejejo smrt in razdejanje v Ukrajini," je izpostavil Bodlaj in tako spomnil tudi na ruske jetnike, ki so skupaj z drugimi sotrpini v taborišču prisilno kopali ljubeljski predor.
Venci k spomeniku
Pred slovesnostjo so delegacije tržiške občine, Zveze združenj borcev za vrednote NOB in veleposlaništev položile vence k spomeniku Obtožujem. Garda Slovenske vojske je položila venec v imenu predsednika države Boruta Pahorja. Slovesnosti pa so se med drugim udeležili predsednica državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič, minister za obrambo Marjan Šarec in ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, poslanec Borut Sajovic, Daniel Simon z delegacijo francoskega združenja Amicale de Mauthausen, predsednik ZZB NOB Tržič Jure Jerkič, predstavniki Koroškega združenja Mauthausen Komitee Kärnten / Koroška in veleposlaniki: veleposlanica Republike Avstrije Elisabeth Ellison - Krammer, namestnik veleposlanika Češke republike Jan Beneš, veleposlanica Republike Francije Florence Ferrari, veleposlanik Zvezne republike Nemčije Adrian Pollmann in že prej omenjeni veleposlanik Republike Poljske Krzysztof Olendzki.
Slovesnost sta v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Združenja borcev za vrednote NOB Tržič in Občine Tržič, pripravila scenarista Mojca Poredoš in Iztok Pipan, povezovala pa jo je Maja Tekavec. Slovesnost je opozorila tako na pretekle dogodke kot na sedanjost, ki pozablja na zlo in trpljenje, ki ga povzročajo vojne in apeliralala zbrane, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Sooblikovali so jo Kvintet trobil Slovenske vojske, Kvintet trobil Slovenske policije, recitatorja Jeremija Le Roux in Jakob Pavlin, učenke Osnovne šole Tržič Neža Papler, Ajda Škaper, Tina Radulović, Lana Jazbec in njihova mentorica Blanka Rejc, učenka Glasbene šole Tržič Kristina Legat in mentorica Natalija Banič, sodelovala pa je tudi garda Slovenske vojske.
Delovno koncentracijsko taborišče
Delovno koncentracijsko taborišče Ljubelj, eno od devetinštiridesetih podružnic taborišča Mauthausen, je nemški rajh postavil za graditev ljubeljskega predora na strateško zelo pomembni cestni povezavi med nacistično Nemčijo in zasedenimi ozemlji. Taborišče Ljubelj so odprli junija 1943, ko so v njen vselili prvih 330 internirancev. Ti so bili večinoma politični zaporniki, nekateri med njimi pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali pa so bili zajeti med racijami. Največ je bilo Francozov, Poljakov, Rusov, Jugoslovanov, pa tudi Čehov, Norvežanov, Grkov, Belgijcev, Italijanov, Nizozemcev, Luksemburžanov, Nemcev in Avstrijcev. Slovenske zapornike, bilo jih je 110, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov. Zaradi nepopolne evidence transportov zapornikov natančnega števila internirancev ne poznamo, sklepajo pa, da je bilo v obeh taboriščih Ljubelj jug in Ljubelj sever zaprtih okoli 1800 internirancev.
Kot v vseh nacističnih koncentracijskih taboriščih je tudi na Ljubelju veljal hud sistem terorja: neprestano nasilje in grožnja s smrtjo, podhranjenost, neprimerne bivanjske razmere in neprimerna oblačila in obuvala, odvzem svobode in identitete. Delali so ob vsakem vremenu, načrtno so jim odtegovali hrano, v neustreznih bivališčih so bili podhlajeni in brez ustreznega zdravljenja. Stalno so jih trpinčili avstrijski in nemški nadzorniki, ki so jih za vodje izbrali zaradi zločinske preteklosti. V času delovanja taborišča je tam umrlo okoli 40 zapornikov, izčrpane, bolne in kaznovane internirance pa so odpeljali v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v krematoriju.
Da bi zabrisali sledove svojih zločinov, so Nemci taborišče porušili.
Prostor nekdanjega taborišča Ljubelj je bil razglašen za spomenik državnega pomena.
Kje je bil pa fašist Janša in njegove farovške podrepne svinje?
Poljak spodbuja k spoštovanju evropskih vrednot in podpori Ukrajini, in to v "KONCENTRACIJSKEM" taborišču, kjer so fašisti pobijali vse, ki so bili manj vredni za njih. To so bile tudi Ukrajinske vrednote in zgleda, da so danes to evropske vrednote..… ...prikaži več Smrt FAŠIZMU svoboda NARODU.
Vsi so prihajali, njega ni blo....