Vsakokrat ko bager zakoplje ali kdo zasadi lopato, obstaja nevarnost, da naleti na eksplozivno telo. Slovenija je bila v 20. stoletju prizorišče številnih vojaških spopadov. Verjetnost, da naletimo na »eksplozivno« odkritje, je velika. Neeksplodirana ubojna sredstva še ležijo po nekdanjih bojiščih, od topovskih granat, minometnih min, letalskih bomb, protipehotnih min in na tisoče drobnih nabojev. Leta 2014 je letalska bomba iz druge svetovne vojne v Nemčiji, in sicer v kraju Euskirchen v zvezni državi Severno Porenje - Vestfalija, ubila voznika bagra ter poškodovala več ljudi, navaja ddr. Verena Vidrih Perko.
»Pri arheoloških raziskavah slej ali prej naletimo na tovrstne ostaline, kar odpira resna etična vprašanja o varnosti delovne ekipe in o legitimnosti takšnih tveganj za dosego znanstvenih spoznanj. Ob primernih varnostnih ukrepih in prisotnosti usposobljenega strokovnjaka za rokovanje z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi pa se tovrstna tveganja močno zmanjšajo.«
Ali arheologija lahko poči je torej zelo upravičeno vprašanje, ki kliče k večplastnemu razmišljanju, v besedilu, objavljenem ob najnovejši razstavi v Gorenjskem muzeju,« zapiše ddr. Verena Vidrih Perko.
»Na eni strani je treba pretehtati varnost arheoloških izkopavanj, na drugi strani pa ostaja čedalje bolj priljubljeno ljubiteljsko raziskovanje z detektorji kovin. Arheološke raziskave, podobno kot vsa ostala zemeljska dela in tudi preiskovanje z detektorji kovin, lahko privedejo do odkritja neeksplodiranih bojnih eksplozivnih teles, ki ob neprevidnem ali neveščem rokovanju usodno ranijo ali celo ubijejo.
Hkrati pa ljubiteljsko raziskovanje z detektorji kovin brez poznavanja in spoštovanja zakonodaje prinaša poleg nevarnosti odkritja eksplozivnih teles tudi dokončna uničenja arheoloških najdb, včasih tudi celotnih najdišč. Do vsega tega pa ne pripelje le želja po odkrivanju »zakladov«, temveč predvsem pohlep po odkritju dediščinskih predmetov in lahek zaslužek z njihovo preprodajo. Najdbe pa so, žal, največkrat dragocenost samo tedaj, ko so ustrezno konservirane in razstavljene »pripovedujejo« zgodbe o naši skupni preteklosti. Iztrgane iz najdišča, skrite in neredko celo pozabljene ali propadajoče v predalih in omarah pa obmolknejo za vedno. Za ceno prgišča nevrednih novčičev.
Povojna leta so prinesla veliko pozab, med drugim tudi to, kako silna so bila vojna uničenja in kakšne velike količine eksplozivnih, ubojnih sredstev se še skriva na mnogih kotičkih slovenske zemlje. Sodobna tehnologija pa omogoča domala vsakomur, da z detektorjem za kovine »odkriva« zaklade na svojo pest. Tako se pogosto dogaja, da namišljeni iskalci zakladov brskajo po zavarovanih arheoloških najdiščih in nevede, a tudi vede, uničujejo dragocene in edinstvene dokaze o življenju preteklih rodov.
To je bil tudi vzrok, da je slovenski Republiški zavod za varstvo spomenikov začel z izobraževanji in s tem sodelovanji z vsemi, ki jih veseli »iskanje zakladov« z detektorji za kovine in ki bi radi tudi sami prispevali k skupni skrbi za varovanje slovenske kulturne dediščine.
Navkljub dokaj jasni zakonodaji je dediščina samo to, kar skupnost prepozna kot vrednoto, ki naj se jo varuje in ohranja zanamcem,« sklene ddr. Verena Vidrih Perko.
Razstavo v kleti Mestne hiše v Kranju (Glavni trg 4), pri kateri so sodelovali tudi Tadej Curk, Slavko Hočevar, Bojan Kopač, Uroš Košir in Marko Pečovnik, si bo mogoče ogledati do konca februarja 2023.
